Bratovska skrivnost

V moji sobi je bilo vse tiho. Tako bolno tiho. Slišal sem, kako diham: hitro in plitvo kot kakšen ptiček v človeški dlani. Dovolj zraka sem vdihnil, pa se mi je vseeno vrtelo. Kako je mogoče, da je bila spodaj taka grozljivka, tu, v moji sobi pa vse po starem? Lice me je peklo. Previdno sem se ga dotaknil. Na prstih ni bilo nobene krvi, torej ni moglo biti tako hudo. Naenkrat mi je postalo vse jasno: za norca me imate! Vse skupaj je en velik štos! In moja soba to še kako dobro ve! Ta nova, bolna, bedna soba je tako tiha, ker je tudi sama del zarote. Pritiskala je na moja usta, da ne bi prasnil v krohot. Nekakšna ura v meni je odštevala. Pet, štiri, tri, dve, ena. Dvignil sem nogo. In udaril. Akvarij se je raztreščil na kosce. Voda se mi je usula po nogah in se razlila po sobi. Na koscih stekla so se v lužici dvigovali mehurčki. Frits in Zaspané sta poskakovala po tapisomu. Kot bi bila vesela, da končno lahko zadihata na svežem zraku.