Tiha hiša

Včasih je najlažje, če zapremo oči, zaspimo in pozabimo na vse. Tako misli babica Fatma, ki vsako leto čaka na svoje vnuke, da jo obiščejo in tudi med obiski, ko počiva v svoji sobi, potuje v mislih skozi svoje življenje. Spominja se, kako in zakaj se je z možem odselila iz Istanbula v ta obmorski kraj, kjer živi zdaj že sedemdeset let in kjer na začetku ni bilo skoraj nobene hiše. Zdaj pa je kraj turistična meka in v njem poleti vse vrvi in živi. S Fatmo živi Recep, ki s svojo pripovedjo roman tudi začne. Pripovedi si sledijo, svoja življenja in razmišljanja nam odkrivajo poleg Fatme in Recepa še njegov nečak Hasan ter Fatmina vnuka Faruk in Metin ter vnukinja Nilgün. Vsi so povezani v en klobčič življenja, a ta klobčič ima mnoge niti, ki se med seboj razlikujejo bolj, kot bi pričakovali. V romanu spoznamo Turčijo v času pred letom 1980, družbene razmere, razvoj države, nesoglasja med političnimi skupinami, začetke kasnejšega nasilja. Fatma pripoveduje tudi o svojem možu, zdravniku, ki si je tako zelo želel razvoja družbe in osvoboditev človeka od notranjih spon in nevednosti. V svojih prizadevanjih po spremembah, ki jih ne doseže niti pri svoji ženi, vpeti v strahove in neizobraženost, izgori. Njegovo nasprotje je Hasan (v katerem kot da ni nič zdravnikove krvi), ki stremi k sovraštvu do vsega, kar je moderno, drugačno, svobodno. Strašljivo je, kako lahko osebna pričakovanja nekega skoraj nevidnega, nepomembnega človeka zanetijo toliko sovraštva in povzročijo tolikšno gorje. Tiha hiša zato ob koncu pripovedi umolkne, v njej ni več niti šepeta, saj so se niti klobčiča razpletle in zdaj čakajo, da jih njeni naslednji prebivalci zopet sestavijo v novo celoto.