| Žanr | domačijski roman, kmečki roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 1983 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Nova slovenska knjiga |
| Ključne besede | rodovni roman |
Pisatelj je v romanu Krka pa teče naprej najprepričljivejši pri opisovanju nekdanjega kmečkega življenja ter pri besednem slikanju pokrajine ob Krki. Osrednja vsebinska nit romana je zgodovinska kronika o pisateljevi ugledni rodovini. Čeprav gre za leposlovje, se pri pisanju opira na dokumentarno gradivo iz družinskega arhiva. Časovni razpon dogajanja je zelo širok, začenja se s pisateljevim prapradedom, spremljamo pa življenjsko pot štirih ali petih zapovrstnih rodov od Napoleonovih časov do zadnje četrtine 20. stoletja, skoraj sago o družinskem življenju ter gospodarskem in družbenem vzponu ugledne vavtovške rodovine. Glavnina dogajanja je sicer zgoščena v Vavtovcu, razširi pa se vse do Novega mesta, Ljubljane in celo v tujino, na Dunaj, kamor zanese življenje enega zadnjih lastnikov Štularjevega mlina.
Pisatelj je ob prapradedu, pradedu, dedu in očetu Štularjeve rodovine živo opisal tudi njihove družinske člane, pa vaške sosede in druge osebe, katerih poti se tako ali drugače križajo z njihovo (škrjanški stric Jožef, revolucionarni meksikanar Drejc, slikarja Goldenstein in Kambič, pisatelj Trdina, pesnik Kette). Pri prikazovanju dogodkov ter opisovanju narave in oseb uporablja lokalne besede, starinske izraze in duhovita ljudska rekla, vse to pa naredi jezik živ in ustrezen času, ki ga opisuje ter naredi branje tekoče.
Objavljeno: 29.11.2018 10:18:47
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:55
Mete, mete sneg v Vavtovcu. Dan za dnem se vse globlje pogrezajo vanj hiše in bajte, ljudje in živali. Še celo farovž in cerkveni stolp lezeta v sneženi puh.
Potem se uvremeni. Čez dan sije sonce, ponoči luna in zvezde. Pritisne mraz. Vse ostrejši je in po cimetu diši. Živo srebro zleze globoko pod ničlo. V hosti poka drevje in zajec išče svojo mater.
V Vavtovcu pa se čas premika počasi, kot oblaki, ki včasih lezejo prek Srobotnika, kot voda, ki se kristalno čista in mrzla toči čez jez ali polzi med skalami in mokričnikom, ovešenim z ledenimi curki. Dolge, rjavkaste sveče visijo s hišnih napuščev, zrak je rezek, in dim, ki je nad šijo oblezel kose svinjskega mesa, se leno vleče izpod slamnatih streh. In še vrane so tu, divje gosi, ki včasih v klinu režejo nebo, pa vidra, pisani vodomec in drobni palček, ki motovili med golim grmovjem. (str. 383)
