Neznana dimenzija

Pisateljica poseže v čas Pinochetove diktature v 80. letih preteklega stoletja z zgodbo o moškem, ki je mučil. Ime mu je Andres Antonio Valenzuela Morales. Kot najstnica si ga je zapomnila iz časopisnega članka, intervjuja. Takrat je moški priznal, da je mučil. In povedal je, kako so potekale aretacije, eksekucije. Zdaj, mnogo let kasneje, skuša dognati, kaj se je pravzaprav zgodilo vsem žrtvam diktature in kaj se je po priznanju in pobegu v Francijo zgodilo bivšemu agentu varnostnih služb. Razmišljanja in raziskovanja sproži ogled intervjuja, ki ga je dal ob kratkem obisku Čila. Spoznanje, da bi lahko vsakdo bil moški, ki je mučil, je za pisateljico pretresljivo. Poda se v zgodovino Čila, v leto 1984, in pripoveduje zgodbo zla in upora, ki jo gradi na resničnih dogodkih, dejstvih, arhivskih dokumentih, pomešanih s svojo domišljijo. Le-ta je nujna za pripoved izven golih in suhoparnih okvirov, določenih s krvavim nasiljem, kršenjem človekovih pravic, omejevanjem svobode izražanja, demokracije, s cenzuro vsega in vsakogar, ki ni bil po godu oblasti. Pinochetovega obdobja se pripovedovalka spominja iz otroških let, tudi njena mama ji še vedno lahko po spominu obudi marsikakšen dogodek. V pripovedi poleg skesanega moža, ki je mučil, nastopajo dejanske osebe, žrtve diktature. Nekaterim od njih so posvetili prostor in spomin v muzeju. Neznana dimenzija je roman o točno določenih osebah, hkrati pa je spomenik kolektivnemu spominu na mračno obdobje čilske diktature. Vprašanja, ki so položena pred nas so seveda vprašanja o smislu zla, nasilja, zločinov. So vprašanja o človekovi osebnosti, duševnosti, o njegovi pogoltnosti, pa naj gre za materialne stvari, denar ali oblast. O pravici do življenja v miru. O boju za življenje v miru. So tudi vprašanja o tem, kako in zakaj nekomu, ki pride na oblast, uspe uničiti življenja sodržavljanov, državo samo in se zapisati v zgodovino kot mračna, nasilna, a še kako resnična osebnost.