Vsi me kličejo Tona

Čas koronavirusa je botroval temu, da je legendarni Tone Vogrinec našel dovolj časa in se posvetil pripravljanju svoje biografije. Za pomoč pri pisanju je prosil prijatelja, novinarja in pisatelja Marka Radmiloviča. V knjigi so predstavljeni dosežki, vzponi in padci enega najuspešnejših slovenskih športnih delavcev, obenem pa je v njej popisana zgodovina jugoslovanskega, slovenskega in svetovnega alpskega smučanja. Sam je dejal, da ni bil najboljši trener, vendar je na svoji poti oral ledino in to odločno, trmasto ter nadvse uspešno. Brez talentiranih tekmovalcev in sodelavcev, ki so bili pripravljeni garati, ne bi bilo teh rezultatov, priznava avtor. V biografiji se spomni večine njih, ki so v tedanjem času tekmovali. Bojan Križaj pa je v njegovem življenju našel posebno mesto. “Bojan, če ne bi bilo tebe, ne bi bilo mene.” je dejal Tone. V marketingu in organizaciji se je odlično znašel, povsod je imel prijatelje in znance. Zelo lepo opisuje začetke poletnih treningov v Argentini, kjer je navezal pristne stike s slovenskimi izseljenci. Vsem ni bil všeč, kot to pač je, v zgodbi priznava tudi kakšno napako, pa tudi tisto, kar obžaluje, predvsem glede družinskega življenja, ki ga je v veliki meri vpletel med vrstice… Iskriv, srčen in pronicljiv Tona se je marsikomu vtisnil v spomin po svojih znamenitih stavah. Tako se biografija začne in tudi konča.