Zgodbe nekega slabiča
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2021 |
Založba | Litera |
Zbirka |
Litera |
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2021 |
Založba | Litera |
Zbirka |
Litera |
Kazimir Kolar nam v svoji drugi knjigi, ki jo sestavlja devet kratkih zgodb, predstavi precej bizarne like, ki se na svojevrsten način spopadajo z izzivi eksistence in normalnosti. Celotna zbirka zgodb z njenimi antijunaki nas spominja na delo F.M. Dostojevskega z njegovimi Zapiski iz podtalja. Zgodbe se nam predstavljajo kot nekatera znana dela svetovne književnosti, kjer nas avtor že s svojo prvo zgodbo, Sladoledarjevo sporočilo, popelje v svet Alberta Camusa in njegov svetovno znan roman Tujec. Z zgodbo 1943 nas spomni na Šolski zvezek Agote Kristov in nato vse do Kafke in njegove zgodbe z istoimenskim naslovom V kazenski koloniji. Knjiga nam ponuja razmišljujoče, spekulativno in nemirno branje, ki nam na ironičen in norčav način odpira razne filozofske perspektive, ter nas ponekod navdaja s tesnobo in anksioznim občutjem.
Objavljeno: 30.03.2022 18:00:39
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:48:41
Neznanec pred mano pravi: “Ne vem, zakaj sonce sveti podnevi. Če bi svetilo ponoči, bi bilo precej bolj smiselno, ker je ravno ponoči največja potreba po svetlobi.” V nekem smislu ima prav. (str.73)
Povprečen človek in njegovo življenja sta v primerjavi z nedoločljivo širino vesolja skoraj da nična. To je dejstvo, ki je bilo v našem zgodovinskem času že velikokrat na tnalu raznoraznih debat in nas dandanes ravno več ne preseneča, prav tako pa ne zamaje našega utečeno rutinskega vsakdana. Vendar to spoznanje vseeno v nas tli v globoki podzavesti in počasi gloda naš eksistencialni smisel, nas dela prazne in brez kakršnegakoli smisla. Za takšne bi lahko na široko označili protagoniste zbirke kratkih zgodb Kazimirja Kolarja naslovljene Zgodbe nekega slabiča.
»Nekoč dolgo nazaj, mi je Kaja rekla, da sem gnoj./…/Beseda gnoj pravzaprav opiše mojo življenjsko obliko.« Tako proti koncu zapiše protagonist zgodbe Sladoledarjevo poročilo, ko po afektiranem umoru Arabca pristane v koprskem zaporu. Zgodba odpira vprašanja o apatičnosti storjenega dejanja, oziroma vprašanje o njegovem popolnem sprejemanju, ki prinese tudi potrditev predvidenega protagonistovega položaja v svetu. Vendar pa ne tem mestu ne gre za vdanost v usodo, temveč za neko vrsto pomiritve. Zgodbe med samo povezuje pripovedni slog, ki ga zaznamujejo kratki stavki ter hitra preklapljanja dogajanja in miselnih procesov protagonistov. Ti na mestih delujejo hektično, psihotično in vodijo do nekakšnega bralnega kratkega stika. A to ostaja v nameri Kolarja, ki se tako igra za bralcem. Nasproti tako osnovanim zgodba stoji zadnja 20 49, ki nas preplavi z gosto razlag pod črto, ki razlagajo male in velike podrobnosti neke apokaliptične bližnje prihodnosti. Vsa stanja te, pa so izpeljane iz realnosti, ki jo poznamo in živimo danes.
Kolar zgodbovno podstat učinkovito in prepričljivo prepleta z že zgoraj omenjenim slogom, kateri med drugim prepojen z mrkim cinično nihilističnim humorjem. Ta v prvotnem nasmešku bralca, za sabo pušča okus grenkobe in tesnoben občutek nemoči. Zdi se, da protagonisti s tako držo, kot je že v spremni besedi poudarila Silvija Žnidar, prečijo meje moralnega in spremenljivega. Razlog za to pa tiči v tem, da sta ti dve družbeni komponenti že davno izgubili vso svojo vrednost. To se kaže že v omenjeni zgodbi Sladoledarjevo poročilo, v zgodbi Kirurginja, ki brezsramno izpoveduje svojo pot do notranjega miru in v zgodbi 1943. V slednji odmevajo sledovi Šolskega zvezka madžarske pisateljice Agote Kristof, le da ta pri Kolarju brata dvojčka prestavi na slovensko podeželje v čas 2. Svetovne vojne, med rdečo in belo vrzel. Zgodbi Trolovo pismo politikom in Za vse sam nas vsaka na svoj način vrže v deželo interneta posejano s plodovitno zemljo za razvijanje posameznikove kritike in idej o tem kakšen bi moral biti svet in družba v njem. Seveda pa so ti posamezniki zavarovani z izbranim vzdevki, udobno sedeči v zavetju štirih sten svojih domovanj. In res je kot pravi pripovedovalec druge zgodbe: »Eni smo za vse sami« in če ne dobimo potrditve lastne vrednosti od zunaj, jo moramo pač najti v sebi, pa naj to najdemo v morda najbolj iluzornih oz. utopičnih idejah. A to nas poganja dalje, da povsem ne utonemo v svetu preluknjanemu z anomalijami.
Od vseh zgodb morda še najbolj izstopa zgodba Angeli nad Atosom, v kateri se za trenutek pojavi v drugih zgodbah bolj ali manj odsotni Bog in magija transcendence, ki nekoliko omili podobo zablojene in že zdavnaj zavožene stvarnosti drugih zgodb. Zgodbe nekega slabiči se zaradi svoje neposrednosti, kratkosti in eksplozivnosti preberejo na mah, hkrati pa nam v maniri, ki pritiče zaključku vsake dobre kratke zgodbe, pustijo za glodati trd oreh, ki morda privede, da današnjo realnost, ki jo živimo uzremo iz drugega zornega kroga. Morda pa na koncu celo ugotovimo, da smo tudi mi eden izmed neprilagojenih slabičev.