Nika Kovač, antropologinja in sociologinja ter novinarja Klara Širovnik ter Andraž Rožman so zapisali vsak po tri zgodbe o ljudeh, ki so se ne po svoji krivdi znašli v hudih življenjskih stiskah ter si z veliko poguma izborili svoj prostor pod soncem v predsodkov polni družbeni stvarnosti. Večini pripovedi je skupno, da so glavni protagonisti odraščali brez starševske opore, ljubezni in razumevanja, tako pomembnih za uspešno življenjsko pot. Duševna bolezen, alkoholizem, invalidnost, revščina, težave s spolno usmerjenostjo so teme, ki v odlično povedanih opisih usod govorijo predvsem o družbi, ki odriva na rob vse, kar je drugačno in moteče. S pomočjo delovanja mladih aktivistov upajmo na več dobrote, sprejemanja, tolerance ter skupnostne skrbi do tistih, ki jih življenje bolj preizkuša.
Objavljeno: 15.03.2022 09:49:02
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:48:38
Tu sem prinaša devet »Zgodb, ki jih ne želimo slišati«, pa bi jih morali: poslušati, slišati in se o njih pogovarjati. Zgodbe iz slovenskega prostora dajejo glas tistim, ki jih praviloma ne slišimo, pogosto zato, ker aktivno delamo na tem, da jih ne bi. To so zgodbe, ki postavljajo iz skritosti in odpirajo dialog.
Že besedilo na platnicah, ki sicer zaključuje uvodno besedo Nike Kovač, nam odstre, za kakšno besedilo gre: »Ob branju in spoznavanju vsake izmed zgodb je pomembno, da se vprašamo, kaj zgodba pove nam, kaj se iz nje naučimo in kaj lahko storimo, da se tovrstne zgodbe ne ponavljajo. S tem vsakemu izmed nas rečemo: "Povej mi svojo zgodbo in skupaj spremenimo svet."«
Besedila v zbirki so izrazito angažirana, napisana v želji sporočiti, naučiti, spremeniti. Pred nami ni literarno besedilo v slogu Dobrodošlih Vesne Lemaić ali Treh zgodb Andraža Rožmana, kjer kljub družbeni angažiranosti ustvarjalcev, ki se iz realnega sveta preliva v njuno literaturo, etična komponenta ne preglasi estetske. V zbirki Tu sem je estetska komponenta besedila tej angažiranosti izrazito podrejena. Pred nami je poučno besedilo, kar ni presenetljivo ne z vidika piscev - dveh novinarjev in antropologinje, vseh treh družbeno aktivnih, ne le s tipkami pod prsti, temveč tudi širše - ne z vidika umestitve v zbirko Najst, v katero so se tradicionalno umeščala kompleksnejša poučna besedila primarno namenjena starejšim najstnikom oziroma mladim odraslim.
Zbirka se odpre z »Zgodbo o institucionalizaciji, stigmi in skupnosti«, ki jo je avtor Andraž Rožman letos nadaljeval tudi v romanu Titov sin, in se nadaljuje z odpiranjem zgodb, o katerih za slovenskimi omizji tradicionalno ne govorimo, pa čeprav vsaj kdo izmed prisotnih katero od tovrstnih zgodb skriva za zaprtimi vrati. Zato se zdi pomembno odpirati vrata tovrstnim zgodbam bralcem različnih starosti in iz različnih kontekstov, najbolje v dialogu, vprašanje pa je, v kolikšni meri lahko vse dosežemo po eni poti.
Za poučna besedila praviloma velja, da imajo pred sabo (primarnega) ciljnega naslovnika, ki si ga želijo doseči (in premakniti) ter ki ga s formo in vsebino zmorejo nagovoriti. Tu sem z umestitvijo v zbirko Najst nakazuje primarno ciljno publiko in takšna izbira se zdi smiselna: komu odpirati zgodbe sodobnega časa in prostora, če ne primarno mladim, ki bodo in so že nosilci sprememb, mladim, ki morajo poznati najtemnejše kotičke sveta, ki ga zračijo in prenavljajo, mladim, za katere si želimo, da povejo svoje zgodbe, da jih ne bodo hromile, ko jih bodo skrivali pred svetom. Predvsem seveda tistim mladim (in starejšim), ki teh in takšnih zgodb še ne poznajo, ali pa jih poznajo iz prve roke, pri tem pa se, ker jih v svetu ne slišijo, v svoji izkušnji počutijo sami.
A zdi se, da ustvarjalci ciljno publiko mestoma izgubljajo izpred oči. Ustavimo se za trenutek pri naslovnici. Samira Kentrić je ena najboljših angažiranih domačih vizualnih umetnic, ilustratork in oblikovalk. Njena dela bralca/opazovalca pahnejo iz cone udobja, ga prisilijo v razmislek, hkrati pa navdušujejo z avtorsko estetiko in idejami, ki sicer črpajo iz vsakdana, ki ga živimo tako ustvarjalka kot opazovalci, a nikoli niso ideje na prvo žogo. Vse našteto velja tudi naslovnico knjige Tu sem ter ilustracije v knjigi. Naslovnica je domiselna, polna vsebine, a hkrati do določene mere hermetična, gradi na simbolih, ki jih postavlja v nova razmerja, in sarkazmu. Da bi zgodbo naslovnice razumeli, jo moramo podržati v rokah, prepoznati in v danem kontekstu na novo ovrednotiti njene elemente (zastavi Slovenije in Evropske Unije, tradicionalni slovenski vzorec s srci in nageljni, ki ga poznamo z namiznih prtov in narodne noše, zaznamek "tu sem" in obliže). Vse te elemente lahko seveda dokaj hitro zaznamo, povežemo in interpretiramo, če poznamo bodisi vsebino knjige bodisi njene ustvarjalce. (Mladi) bralec brez tega vedenja pa na tovrsten miselni angažma praviloma ne računa ̶ naslovnica naj bi nam dala prvi hiter občutek, kaj jemljemo v roke, kaj nas čaka za platnicami. Po mojih izkušnjah z mladimi bralci se je knjigo pospešeno vrnilo na knjižno polico, ker bo knjiga z nageljni in srci v stilu vezenin "verjetno govorila o narodnozabavni glasbi".
Elementi z naslovnice narekujejo tudi notranjo opremo knjige, a so tam bistveno postavljeni v dialog z zgodbami, s tem pa postavljeni v kontekst, napolnjeni z vsebino. Kaj pa zgodbe same? Pred nami je devet zgodb treh piscev. Publicistični način pisanja manjša razlike med pisci, a razumljivo ostajajo razlike v slogu, izbranih zgodbah, izbranih poudarkih, natančnosti poročanja ... Čeprav nas vsaka zgodba pretrese drugače, z druge strani, z drugačno jakostjo, vse skupaj tvorijo zgodbo o svetu, ki nas obdaja.
So pa nekatere zaradi bolj razpršenega fokusa in manjše doslednosti tudi manj prepričljive. Takšna je zgodba »Takšna sem kot ti« - »Zgodba o bolezni, preživetju in sanjah«. Če ima večina zgodb osrednji motiv, ki poganja zgodbo, pa naj gre za duševno bolezen, alkoholizem, izbris ..., se v tej zgodbi fokus vseskozi spreminja: gre za ločitev, mamino bolezen, razmere v zdravstvu, ali predvsem za manko poguma slediti svojim sanjam, za vztrajanje v podrejeni vlogi, ki ga družba podpira? Nedoslednost se zdi skladna z neodločenostjo "junakinje" zgodbe (z nemočjo sprejeti odločitev, postaviti se zase), a se zdi spričo sloga, ki je sicer skozi zbirko jasen, poročevalski, moteča: Nina sanja, da bo medicinska sestra, a se po končani gimnaziji odreče tem sanjam, s tem ko se, beremo, ne odloči za študij medicine. Tega bi, sklepa, težko uskladila z delom. Zakaj se ni odločila za študij, ki bi jo dejansko pripeljal do poklica medicinske sestre, v zgodbi ni pojasnjeno. Za študij na srednji zdravstveni šoli se odloči po končani fakulteti, ko doštudira primerjalno književnost, študij, ki je neskladen tako z njenimi željami kot z okoliščinami, ki od nje terjajo zaposlitev in čim hitrejše poplačilo dolgov. Odgovor na vprašanje "zakaj" je tokrat spet prepuščen bralcu, kar se mi ob obilju drugih podatkov ne kaže kot prostor za interpretacijo, temveč kot manko potrebne konsistentnosti.
A če nam ti odgovori zmanjkajo v zgodbi »Takšna sem kot ti«, nam avtorji podajo kompleksne vpoglede v zgodbe o izbrisanih (»Moral bi reči, da grem na obisk.«), o gastarbajterstvu in večnem nepripadanju (»Saj me vendar ni bilo nikoli ob njem«), o odraščanju v družini, ki ji vlada alkohol (»Ta bajta je hiša strahov«), o duševni bolezni in njeni institucionalizaciji (»Saj je samo Joc«), itn.. Avtorji nam najbolj temačne kote naše družbe osvetlijo od znotraj, ne da bi jih imeli za svetle, temveč, da bi jih videli in razumeli, da bi se o njih pogovarjali, da ne bi ponavljali, česar ni potrebno ponavljati, da bi videli, ko bomo sami korakali mimo takih kotov, da bi si drznili razpreti svoj kot.
Pred nami je knjiga, katere vrednost vidim predvsem v seganju iz lastnega balončka, v osveščanju, v širjenju dialoga. Menim, da bo ob tem sicer potrebovala tudi svoje glasnike na terenu: knjižničarje, učitelje, še bolje pa druge (mlade) bralce, kolege in vrstnike. A si te glasnike zasluži, tako kot si zasluži pogovor, ki ga sproža, in spremembe, ki jih pričakuje.