| Žanr | družbeni roman, mladinski roman |
| Narodnost | nemška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
| Založba | KUD Sodobnost International |
| Zbirka |
Zvezdogled |
| Prevod |
Alexandra Natalie Zaleznik |
| Ključne besede | Irska, Morje, Nemčija, Revščina, Žalost |
Izjemno nežen mladinski roman odlikuje čudovit jezik, pa tudi rahločutno ubesedena zgodba o domotožju.
Emma je srednja od treh otrok v mešanem zakonu Nemke in Irca. Ko se mama opogumi in z otroki vred zapusti moža alkoholika ter se vrne v domačo vas, se hkrati konča njeno in začne domotožje njenih otrok. Vsak ga izraža na svoj način; najstarejši Dara se dela, da mu je vseeno, najmlajša Aoife preneha govoriti in se s svetom sporazumeva le preko popisanih listkov, Emma pa na videz sprijaznjena s situacijo igra vlogo posrednika med posamezniki v svojem življenju in sanjari, kako bo pobegnila nazaj domov. Pri tem ji pomaga sošolec Levin, ki deluje umirjen, odrasel in brezbrižen, vendar skriva še mnogo večjo skrb od Emmine.
Roman je prejel tri nemške nagrade za mladinsko literaturo, med drugim nagrado Friedrich-Gerstäcker, ki jo podeljujejo za razmišljanja o vrednotah strpnosti in svetovljanstva v soočenju z drugimi tradicijami, verami, rasami.
Čeprav se nam od daleč morebiti zdi, da sta si Irska in Nemčija preblizu za večje kulturne razlike, roman pokaže moč vpliva sprememb na otroke. Kakšna je šele bolečina otrok, za katere se celo nam, od daleč, zdi, da so prišli v drugačno okolje?
Objavljeno: 15.03.2023 21:36:23
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:48
“Ne vem, kakšno je Aoifino domotožje zdaj. Zdi se, da je še vedno ogočena nad tem, da jo je mama iztrgala iz njenega življenja in jo posadila v novo življenje kot nemočno rastlino. Včasih še joče, toda brez glasu, to obvlada kot svetovna prvakinja. Vsakič znova si pozabi z obraza obrisati solze, žalost je zjutraj prilepljena na njena lica in se svetlika tako močno, da v njej odsevata sonce in ves dan, ki je pred njo in ga mora moja sestrica še nekako prestati.” (str. 109)
in nato
Med branjem sem pogosto razmišljala, kako pomembno je za otroke, da se straši in stari starši z njimi zares pogovarjajo, jim razložijo dogodke in jim stojijo ob strani. Bi jim bilo, po mojem mnenju, tako lažje. Ne pa da te mlade duše same iščejo rešitve. Knjiga, ki pusti vtis.
Všeč mi je tudi, ker tekst vsebuje neprevedene tuje besede in besedne zveze, to doda zgodbi drugačno vzdušje, bolj pristno. Škoda le, da prevodi niso nanizani spodaj, ampak na koncu.