| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | belgijska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
| Založba | KUD Sodobnost International |
| Zbirka |
Zvezdogled |
| Ključne besede | Bratje, Družinski odnosi, Fantje, Medosebni odnosi, Odraščanje, V mladinskem leposlovju |
Bart Boudewijn Peter Moeyaert se je rodil leta 1964 v Bruggeju v Belgiji kot sedmi sin. Prejel je številne domače in tuje književne nagrade, njegove knjige so prevedene v številne tuje jezike. Bratje je zbirka krajših pripovedi, namenjenih mladini, v katerih opisuje svojo mladost in odraščanje v družbi šestih bratov. Zgodbe se po navadi končajo s kakšnim naukom, pri katerim je zelo poudarjeno pisateljevo poigravanje z jezikom. Njegove jezikovne igre nas zabavajo in nasmejejo in dajo knjigi še poseben čar. Tukaj je še posebej potrebno omeniti prevajalko Matejo Seliškar Kenda. Med sedmimi brati je občutiti veliko povezanost, hkrati pa se zavedajo, da je vsak zase čisto samostojna oseba s svojim življenjem, svojo osebnostjo, svojimi mislimi. Skupen jim je jok, smeh, vragolije. Ampak je pač tako, da se rodimo in umremo sami. Mama in oče sta vezivo, ki jih povezujeta. Mama kot skrbna mama, ki jo vedno skrbi za svojih sedem sinov. Hkrati pa jih vsak dan razvaja z drobnimi pozornostmi. Oče pa kljub strogosti, je le oče, zna poskrbeti za kakšno skupno presenečenje. Gre za zgodbo o zelo srečnem odraščanju, polnem doživetij. V družbi sedmih bratov, sploh če si najmlajši, nikoli ni dolgčas. Skupnih doživetij nikoli ne moreš pozabiti in tisto, kar se zgodi v mladosti, nas spremlja vse življenje. Zanimivo bi bilo izvedeti, kako je bilo ali je s povezanostjo bratov v njihovem odraslem obdobju. Bart Moeyaert je leta 2019 prejel prestižno nagrado Astrid Lindgren, za knjigo Bratje pa nizozemsko nagrado Wouterje Pieterse Prijs za najboljše mladinsko delo leta. Več kot zasluženo. Izjemno branje, ki nas spomni, kako lepo in brezskrbno je obdobje otroštva.
Objavljeno: 30.01.2022 15:47:45
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:48:31
“Zdirjal sem v sobo, ki je vodila na vrt, sunkovito odprl vrata in razprl še roke. Zakričal sem, da se je zgodilo nekaj strašnega in da jaz vem, kaj, in da sem to izvedel prvi, in potem sem zakričal, kaj se je zgodilo, in nato od veselja skakal sem in tja po sobi. A moje zmage nismo proslavili. Nihče ni rekel, da se lahko odločim, katero igro bomo igrali prihodnjič. Tistega sivega dne ne in naslednjega sivega dne tudi ne. Celo pozneje, ko so se dnevi spet nekoliko razjasnili, tega ni omenil nihče več. Moj brat je zmagal v dirki po stopnicah in moj drugi brat v trenju orehov, ampak tega, da sem jaz prvi izvedel, da je umrla stara mama, pa nismo omenili nikoli več.” (str. 139)
in nato