| Žanr | družbeni roman, družbenokritični roman, kratka zgodba |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
| Založba | Modrijan |
| Zbirka |
Svila |
| Prevod |
Marko Trobevšek |
| Ključne besede | Erotika, Hedonizem, Kanarski otoki, Lanzarote, Počitnice, Raelijanstvo, Turisti, Verske skupnosti |
Glavni protagonist novele, depresiven in ciničen Francoz, se odpravi v turistično agencijo, ker si želi potovanja v eksotično, a ne muslimansko deželo. Agentka mu predlaga vulkanski otok Lanzarote. Tja se odpravi, da bi lažje prebil ponovoletni čas.
Razočaran je, ker tukaj ni kulturne zgodovine, sam pravi, da sta največji znamenitosti otoka Kaktusov vrt, Narodni park in angleški turisti. Na otoku mu je malce dolgčas, a vseeno preživi znosne počitnice. Spoprijatelji se z Belgijcem Rudijem, ki se pridruži raelijanski veri in s privlačnima nemškima lezbijkama.
Zgodba je provokativna, cinična in ironična, kot se za kontroverznega pisatelja Michela Houellebecqa spodobi. Označili so jo za predhodnico kasnejših njegovih romanov, Platforma in Možnost otoka. Obe se ukvarjata s spolnim turizmom, potrošništvom in plehkostjo današnje družbe.
Objavljeno: 20.01.2023 11:26:51
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:46
Ko si na morju, in mogoče tudi sicer v življenju, je edini zares prijeten čas zajtrk. Trikrat sem šel nazaj k bufetu – po klobasico, po umešana jajca…-zakaj bi se odrekal? V vsakem primeru bo prej ali slej treba na kopališče. Nemci so že razgrnili brisače, da so rezervirali plastične ležalnike. Za sosednjo mizo je ogromen brkat huligan s pobrito glavo goltal hladni narezek. Bil je v črnih usnjenih hlačah in majici “Motorhead”. Ženska, ki je bilA z njim, je bila odkrito nespodobna s svojimi velikimi silikonskimi prsmi, ki so ji silile iz majčkenega modrca; trikotnika iz roza lateksa sta pokrivala komaj kaj več kot bradavici. Po nebu so se podili oblaki. Nebo nad Lanzarotom – kot mi je bilo namenjeno spoznati malo pozneje – ves čas prečkajo oblaki, ki zavijajo proti vzhodu, ne da bi se iz njih ulilo; to je otok, kjer praktično nikoli ne dežuje. (str. 29 in 30)
in nato