| Žanr | družbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski) |
| Narodnost | egiptovska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2007 |
| Založba | Založba/*cf |
| Zbirka |
Kaif |
| Prevod |
Barbara Skubic |
| Ključne besede | Bolezen, Družina, Egipt, Kairo, Patriarhat, Politika, Prešuštvo, Prijateljstvo, Smrt |
Cukrarska ulica je tretji roman Kairske trilogije v kateri egiptovski nobelovec popisuje usodo družine trgovca Ahmeda Abd el Džavada v desetletju 1935 – 1944. Dogajanje je večinoma postavljeno v osrčje starega Kaira, kjer so ulice Pot med palačama, Palača poželenja in Cukrarska ulica, po katerih so deli trilogije naslovljeni. Tiranski patriarh, ki je družini vladal po najstrožjih zapovedih tradicije, sedaj plačuje davek svojemu dolgoletnemu pijančevanju s prijatelji in ljubimkami. Kot bolehni starec je lahko le še opazovalec življenja svojih potomcev. Družinsko ozračje v katerem čustva niso imela nobenih pravic, strasti pa so bile prekrite z masko hinavščine za generacijo vnukov ni več sprejemljivo. Ne glede na spremembe pa njihova družinska povezanost ostaja trdna in nudi oporo tako ostarelim članom, kot tudi mladim, pred katerimi so v družbeno razburkanih časih težke preizkušnje. Vzporedno z družinsko zgodbo, ki jo začrtavajo krogotoki rojstev, porok in smrti, tako kot v prejšnjih dveh delih, tudi v tretjem ostajajo pomembne teme prijateljstva, izobrazba in desetletja trajajoči boj Egipčanov za politično samostojnost. Spremembe v družbi in spremembe odnosov v družini so med seboj tesno prepletene. Pisatelj, glasen zagovornik svobode misli in izražanja skozi premišljeno ustvarjene like prikazuje razslojenost, ki sonarodnjake postavlja vsaksebi v njihovih želji osvoboditi se kolonialne odvisnosti. Mahfuzova literarno delo po eni strani odpira nam zahodnjakom neznani svet orientalske čutnosti, hkrat pa v nas nagovarja univerzalne človeške vrednote.
Objavljeno: 14.01.2022 22:29:16
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:48:24
Zagotovo ga je prepoznala in to ni bil slab dosežek za tujca v njeni četrti, posebej za učitelja, ki je moral vedno skrbeti za videz in se vedno vesti v skladu z dostojanstvom in spodobnostjo, ki ju zahteva njegov poklic. Kar pa se cilja tiče – niti toliko se ni potrudil, da bi ga določil. Po dolgem času mirovanja je v njem spet utripalo življenje in to je bil dovoljšen razlog za navdušenje. Z vso močjo, ki jo je premogla njegova izmučena duša, si je prizadeval, da bi spet postal tisti človek, v čigar telesu vihrajo čustva, v čigar razumu klijejo nove ideje in čigar čutom se prikazujejo podobe. Hrepenel je po tem, da bi ta čarovnija zamenjala njegovo razdraženost, bolehnost in razočaranje nad problemi brez rešitev. Čarovnija je bila kakor alkohol, vendar je segla globje in njene posledice so bile veliko prijetnejše. (str. 243)
in nato