Mojster nebeške lepote : skice iz življenja in dela Jožeta Plečnika

Ivan Sivec je Plečnika razkril skozi 21 kratkih poglavij, s katerimi oriše pomembne postojanke v življenju tega izjemno pomembnega Slovenca.
V otroštvu je Jožeku, kakor so ga klicali domači, posebej mama, življenje viselo na nitki. Pet razredov ljudske obvezne šole je nato opravil brez težav, zalomilo pa se je že prvo leto v gimnaziji, ko si nikakor ni mogel zapomniti še tako preproste pesmi. Starša sta hitro zapečatila njegovo usodo – mizar bo. Tako je Jožek naslednja štiri leta ostal v očetovi mizarski delavnici kot vajenec. Pri delu je bil vesten in iznajdljiv. “Kar naprej kaj prerisuje in sam zase slikari,” je rad govoril njegov oče. “In niti v obrtno šolo ne hodi?” so se čudili meščani. Kmalu se je Jože znašel v klopeh triletne obrtne šole. Njegov talent ni ostal prikrit, pričel je službovati v Gradcu. Vsakdan pa je pretrgala srčna kap očeta. Po njej se je Jože odpravil na Dunaj in uspelo mu je skorajda nemogoče – kljub zelo zahtevnim pogojem za vpis je bil sprejet na akademijo za arhitekturo. Njegovo prihodnost pa sta sooblikovali vrlini, ki so mu ju privzgojili že doma – skromnost in delavnost.
V spominu nam ostaja kot mož, ki je utrl pota slovenski arhitekturi in je žlahtno preobrazil slovensko prestolnico. Nanj pa spominja mnogo krstilnic in drugih sakralnih elementov po slovenskih cerkvah in zunaj njih, spomenikov, stavb, vodnjakov… Snoval je tudi notranjo opremo, parke, dvorišča, okrasne vrtove. In to po vsem svetu: Združene države Amerike, Češka, Poljska, Hrvaška, Srbija, Rusija in še bi lahko naštevali.
Za svoje delo je bil večkrat nagrajen – s članstvom v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, prejel je častni doktorat ljubljanske univerze in Prešernovo nagrado. Izbrana Plečnikova dela so vpisana na seznam Unescove kulturne dediščine.
“Lepota njegovega dela ostaja med nami.” je poudaril Sivec v svoji knjigi, opremljeni s fotografijami, ki prikazujejo Plečnikova dela umeščena v prostor in čas.
Nikar si torej ne zatiskajmo oči pred lepoto okolice, soljudi, njihove notranjosti in življenja nasploh. Naj nas zgodba Jožeta Plečnika navdihne, da pogumno stopamo po svoji poti, čeprav tu in tam nismo uspešni že ob prvem svitu. Potrebno je biti pogumen in prepričan ter ohraniti upanje! Kakor je to počel naš največji slovenski arhitekt.