Te zabrisan v odsevu objamem čez pas

Tretja knjiga haikujev Vanje Pegana “Te zabrisan v odsevu objamem čez pas” se tematsko pretirano ne razlikuje od prvih dveh. Vanja Pegan je pač zaljubljen v morje, veter, sonce, zvezde, bitja nežnejšega spola in zakaj bi se od svojih ljubezni ločil in pisal o čem drugem? Vanja živi med Izolo in Piranom, med dvema biseroma slovenske Istre, ki sta skupaj z morjem, ki ju obliva, vir njegovega navdiha: »so srečna jutra / ko kompas v prsih reče / vsak hip bom doma«. Za Vanjo je »sreča (je) jadro / je pika na obzorju / na morju zvečer.« Zdi se, da mu najvišjo raven sreče predstavlja, ko združi svoje morje in svojo žensko v skupen trenutek: »v tem čolnu lahko / večno veslam po morju / in mislim nate«. Branje teh pesmi nas ponese v drugi svet, ki kakor da ni s tega sveta. Čudimo se, kako pesnik najde ob vseh negativnih novicah in rečeh, ki nas obdajajo, oazo miru zase, vodo sredi puščave, ki nam jo v pesmih podarja, da smo, ko končamo brati, kot bi bili zazibani v neko novo resničnost, mnogo lepšo od vsakdanjosti, v kateri živi večina človeštva. Če smo v vsakdanjem življenju in pogovoru ljudje pogostokrat jezni, prepirljivi in obrekljivi, pa se ob branju teh haikujev umirimo, poglobimo vase, in odpremo oči za prvinsko lepoto, ki nas obdaja, le če jo hočemo videti. »Sanjam da se da / skriti en košček neba / pred težo sveta.« Knjigo je čudovito ilustrirala in likovno opremila Gaja Lapajne Stanič.