Ljudje mojega časa

Ljudje mojega časa je zbirka portretov ljudi, ki jih je avtor srečeval na obeh straneh meje in so zaznamovali versko, kulturno, družbeno in politično življenje tega prostora v 20. stoletju. Predstavil je njihovo življenjsko pot, ustvarjalni opus in skušal ujeti tudi njihovo človeško plat. Med osebnostmi, ki jih bomo srečevali na straneh te knjige, so duhovniki, literarni in likovni ustvarjalci, zgodovinarji, glasbeniki, etnologi, sociologi, kulturni animatorji in drugi izstopajoči ljudski liki, med njimi je na primer Izolan Leon Bernetič. Med publicisti iz vrst italijanske skupnosti sta tu Silvano Sau in Italo Gambini Dellore, muslimane pa zastopa Rasim Maslić. Zanimive so zgodbe posameznikov iz Dekanov, ki je tudi rojstni kraj Milana Gregoriča. V poglavju Narodnjaki, protifašisti je avtor predstavil protifašiste demokrate in revolucionarje, tigrovce in Čedermace, kakršen je bil duhovnik Virgil Šček, velik zagovornik pravic Slovencev v fašistični Italiji. Zadnjih sto strani je avtor namenil izstopajočim likom s širše primorske scene in ambasadorjem sožitja ob meji. Med njimi so na primer Boris, Samo in Sergij Pahor, Jurij Paljk, Peter Merku, Bruno Volpi Lisjak, Milan Rakovac in drugi. Skozi življenjske zgodbe portretirancev začutimo, kakšno je bilo življenje Primorcev v 20. stoletju – v času fašizma, odporništva, vojne, režimskih čistk, razpada Jugoslavije. Knjiga je zanimiva, saj se pred nami zvrstijo raznolike, včasih nasprotujoče si podobe družbene stvarnosti v Slovenski Istri in širše. Prinaša tudi poglede na zgodovinska dogajanja, ki niso v skladu s splošno sprejetimi resnicami, kot na primer v intervjuju s pisateljico Marijo Vogrič ob izidu njene trilogije Vojna iz ljubezni.
Spremno besedo h knjigi je napisal prof. Silvo Fatur.



Spremna beseda / Silvo Fatur: str. 5-8. , O avtorju na zavihkih knjige.