Pravi kot

Človek se nebu približuje tudi takrat, ko si s pisanjem nadeva krila in preko ubesedovanja zemeljskega razkriva nebeško. Poezija Maruše Mugerli Lavrenčič v pesniški zbirki Pravi kot ustvarja oboje: zemeljsko in nebeško. Ob branju se preselimo v pesniško pokrajino svetlobe, diha, neba, letnih časov, narave s pticami, drevesi, mačkom … Smo razpeti med zemljo in nebom, prepojeni s spraševanjem o človeški minljivosti in besedni umetnosti. Prav slednja je najbolj pogost motiv pesniške zbirke: o branju beremo v pesmi Bit(je), v pesmi Z nogami na tleh se »besede vsakič / sestavijo v nov svet«. V proces literarnega ustvarjanja se avtorica poglablja v številnih pesmih (Rojstvo, Kako napišeš pesem, Vaja v slogu, Ribice, Predali, Antologijska …). Pesnjenje se pod peresom Maruše Mugerli Lavrenčič spreminja v magični obred s pridihom svetega in transcendentnega, proces, kjer »zadržuješ dih / in z zaprtimi očmi poslušaš / … / kako svet postaja / vse bolj mehak / tako kot / svetloba« ali enostavno »primeš nož in z njim odrežeš košček neba«. Obred, pri katerem je »važno da vztrajaš / do zadnjega diha«, do dolgo pričakovanega konca, ki »se zgodi ali pa tudi ne«. Pisanje je lahko tudi vsemogočna čarovnija, kjer si namesto čarobnega prahu »na dlan položiš besede / narediš pest / in malo potreseš, [da] se ti lahko iz nje / usuje cel svet«. V pesmi Antologijska je poezija z dobrodošlo pesničino humorno samoironijo povzdignjena na nekaj, kar v vseh svojih razsežnostih ni nujno racionalno dojemljivo niti (človeškim) pesnikom. Maček iz te pesmi je le eden od elementov narave, ki je stalnica avtoričinega pesniškega sveta (poleg letnih časov, neba, svetlobe, dreves). Največkrat se pojavijo živali, ki imajo največjo simbolno povezavo z nebom (torej absolutnim, ki naj bi se razodevalo skozi poezijo) – ptice. Te lahko ustvarjajo negativno vzdušje (»črni ptič / kljuva zvezde z neba / eno po eno / eno po eno / zoba oči sveta«), lahko pa prinašajo pozitivno, toploto, ljubezen (»jate črnih ptic / ki s seboj prinašajo / južne dneve«). Ptice so pogoste tudi v pesmih s tematiko človeške minljivosti in osamljenosti. Oblikovno zbirka ni zavezana nobeni pesniški obliki, pesmi so po obliki zelo raznolike, proste so tudi ločil, včasih tudi nimajo naslova. Kljub pogostemu motivu človeške minljivosti, smrti, osamljenosti … zbirka deluje eterično in svetlo, drobni zemeljski trenutki spričo minljivosti in spremenljivosti zazvenijo še bolj dragoceno, človekova individualnost krhka in neponovljiva (še posebej izrazito npr. v pesmih Hvala za rože, Tisti dan, Majhna stvar). Maruša Mugerli Lavrenčič je večkrat nagrajena pesnica (nagrada na mednarodnem natečaju za najboljši haiku, nagrada Fanny Haussmann za najboljši cikel poezije) in prevajalka (nagrada Lirikonov zlat za vrhunske revijalne prevode novejše slovenske poezije) z bogatim prevajalskim in avtorskim opusom. Njena poezija je bralcem znana iz številnih objav v literarnih revijah (Poetikon, Vpogled, November …). Zbirka Pravi kot je njen pesniški knjižni prvenec.