Naš Jurčič : 1844 – 1881

V Jurčičevem letu je izšlo vsaj deset knjižnih del, ki raziskujejo lik, dela in delo Josipa Jurčiča. Vsaka literarna pridobitev zase želi ujeti Jurčičevega duha, ga primerno predstaviti in nagovarja svojo ciljno skupino. Publika pričujoče knjige so mladi bralci – ob predpostavki, da so z osveščenimi mentorji prej raziskovali Jurčičev jezik in čas. Avtor Mihael Glavan knjigo s pomenljivim naslovom “Naš Jurčič” piše oz. kolažira, skorajda režira večplastno. Ilustrator Damijan Stepančič prav tako večplastno intervenira z ilustracijami, zato je knjiga pravzaprav primerna za vsakogar. Bralec po plasteh sega v globino Jurčiča, a še vedno do koder pač zmore. Vsekakor kmalu p/ostane jasno, da Jurčiča nikoli ne moremo dojeti do kraja, zaobjeti duha, videti njegovo veličino. Knjiga, strip, trganka, krpanka, slikopis, vsevrstna oblika sobivanja ilustracije in besed, se prvič na slovenskem trgu pojavlja v obliki, ki še nima svojega imena. Zato je o knjigi težje pisati, dokler tega ne vidite. Razdeljena je na deset poglavij, od Jurčičevega otroštva do njegovega posmrtnega življenja. Preberete jo lahko v dobri uri do dveh, a bolje jo je brati in opazovati ilustracije počasi – kot v galeriji. In brati z luščenjem plasti. Glavan se je v svoji karieri ukvarjal s pisanjem scenarijev, dramatizacijo, režiranjem, urednikovanjem, razstavami, akademskim, domoznanskim in pisateljskim delom, vse to sedaj uporabi, trga, lepi, dela kolaž, zgodbo s preskakovanjem s scene na sceno, nekako, kot bi bili – v gledališču. V prvem poglavju, o Jurčičevem otroštvu, se poda v 19. stoletje, na sceni je Muljava, tu so revni vaščani in malce bogatejši gostilničar Obrščak. Ilustrator Josipovo rojstvo pospremi z bogato nadrealistično ilustracijo. Tu sta Marija z Jezusom v naročju, angelci, ki bdijo nad Muljavo. Posnema slikarje naivce in hkrati lepo izkoristi značilnosti takega slikanja, saj vnaša simboliko, folklorne elemente, dekor. Postavitve in proporci niso realni, a nekako tako, (denimo mogočni ded s fajfo na stolu, s perspektive od spodaj), so videti tudi v otrokovih očeh. Na prvi podobi so še rimski miljnik, stiška ali zlata ptica, ki je v ljudski pripovedi tudi simbol vladarstva. Zaveje duh Keltov, Ilirov, menihov, krščanske tradicije, slovenske folklore, vraž in pripovedi- vse skupaj kot njegove “rojenice in sojenice”. Kot napoved pripovedništva je tu še suhorobar Frtnatek. Na eni naslednjih strani se mladi Josip z dedom pelje v vpregi dveh petelinov. Tekst in ilustracija sta kakofonija oseb in pripovedi oz. menjavanje scen, ki vplivajo na Jurčiča. Ta svet vidi kot magični in romantični realizem. Dedove zgodbe, vaški posebneži, šlogarice, stik z živalmi, nežnost matere, pijanci po gostilnah, zdrava in zvita kmečka pamet, vzorci na prtih, živ slovenski jezik, suhi orehi – vplivajo na njegovo domišljijo. Josip je nad oblaki, kar upodobi tudi ilustrator. Njegova suhljata postava na nebu je raztegnjena, mogočna. Zlata ptica s krono nese komaj odraslega Jurčiča že zelo visoko, nad vse nas. Avtorja z različnimi prijemi dosežeta, da sami postanemo Josip in vidimo kot on. Tako opazujemo, koliko in kaj vse vnaša v svoje zavedno in podzavedno in uporablja kasneje pri svojem pisanju. Že v drugem poglavju o začetkih Jurčičevega pisanja, postane ilustracija bolj črnobela, mestoma stripovska, obarva se pri prvi zapisani dedovi pripovedi o beli kači. Glavanov tekst vključuje korespondenco, objave v časopisih, spretno oživlja srečanja in pogovore s kolegi književniki, sovaščani itd. Ilustracija proti koncu postaja veliko bolj realistična, avtorja skupaj beležita Jurčičevo novinarsko, literarno, politično delovanje, vse do njegove prerane smrti. Jurčič na parah, popis veličastne pogrebne slovesnosti in posmrtnega življenja, vse v Frida- khalovski, predimenzionirani, živobarvni, folkloristični maniri vsesplošnega slovenskega slavja, zaokroži zvezdniško podobo težkega, a polnega, tudi skrivnostnega življenja našega Jurčiča, ki pa se kar nadaljuje v neskončno – v našem zajemanju iz tega pisateljskega vodnjaka. Zelo priporočam to gledališko-galerijsko, literarno dogodivščino z Jurčičevo zapuščino o povezovanju Slovencev.