Ko bralec jemlje v roke to knjigo, se nemara boji, glede na njeno umeščenost v filozofijo, da bo naletel na suhoparnost, a hitro uvidi, da je bila bojazen odveč, saj se Hermes, za razliko od racionalističnih filozofov, ukvarja z “ljubeznijo do modrosti”, ki se poraja iz izkušnje in ne iz akademske načitanosti. Hermes se najprej pogovarja s svojim umom, ki sam sebi pravi Pojmandres, “Um najvišje moči”. Pogovor teče skozi mistično videnje, obravnava Duha, Besedo, stvaritev demiurga in nižjih bitij. Sledi pogovor s sinom Tatom in učencem Asklepijem. Logika stvaritve bitij in sosledje dogajanja razkriva, ne samo dinamike v duhovnem svetu, ampak tudi zakonitosti v odnosih med bitji v padlem, materialnem svetu, ki je iz duhovnega izšlo. Hermes ne besediči, povzema le tisto, kar mu narekuje modrost oz. duhovna izkušnja. Na koncu celo omeni, da po njem ne bo več pristne filozofije, kakor da bi slutil prihod besedovalcev, novodobnih filozofov, ki so izgubili stik z modrostjo in padli v ratio, zato ne morejo drugače, kakor da učeno popisujejo svoj padec, katerega pa kot takega ne dojemajo, ampak ga celo imajo za referenčno stanje. Navdihujoče branje, ki bralca navda z željo, da bi sedel v kontemplacijo in se tudi sam srečal z “Umom najvišje moči”.
Objavljeno: 11.04.2023 15:26:37
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:43