| Žanr | pripovedka, slikanica za odrasle in mladostnike |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Bilje, 1997 |
| Založba | Studio Ro, Založništvo Humar |
| Ilustracije |
Ingrid Rausch |
| Ključne besede | Bajeslovna bitja, Ljudsko slovstvo, štrped |
Zgodb o Štrpedu ni veliko, so pa zato dragocenejše. Po pripovedovanjih naših prednikov je bil Štrped za ped veliko bajeslovno bitje, ki je imelo telo polha, njegov kožuh pa je bil lahko bel ali črn – bilo je lahko bitje z dobrimi lastnostmi ali tisto, ki prinaša nesrečo in žalost. Prednje noge je imel razvite v ptičja krila, glavo sta mu krasili dvoje sokoljih oči, iz ušes pa mu je poganjalo jesenovo listje. Da se je peščica pričevanj o Štrpedu ohranila, je zaslužen oblikovalec in zbiralec ljudske dediščine Pavel Medvešček, ki ga je pot zanesla tudi na območje Matarskega podolja, Podgorskega Krasa in Čičarije, kjer so mu prebivalci pripovedovali o Štrpedu. Vse ljudske zgodbe je skrbno zapisal, jih shranil in ponovno vrnil med ljudi.
Objavljeno: 29.11.2021 14:30:56
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:47:55
Štrpedov rod
Ostric je gora, kjer je bilo nekoč veliko polhov. Vsakih sedem let, se je tam ob pomoči lune in zlatokljunega sokola Lunja izlegel Beli polh Strped. Na pogled je bil kakor drugi, le da je Štrped imel bel kožuh in na mestu prednjih nog sokolja krila. Tudi oči je imel sokolje, iz ušes pa so mu rastli jesenovi listi. Strped so bili molklne (plašljive) živali. Po dnevi so dremali v drevesnih duplinah, ali pod bukovimi koreninami, ponoči pa so neslišno letali okoli in pomagali revnim, bolnim in pomoči potrebnim ljudem. V tistem času so v globeli Vitrnjaka živeli krvosesi Smodlaki (gozdni škrati), ki so bili strah in trepet vsem okoličanom. Pred njimi ni bil varen niti graščak na Grdinskem gradu. Prizanašali pa niso niti dobrodušnim Štrpedom. Če so jim le prišli za hrbet, so jim pregriznili vrat in izsesali kri, da so se nato posušili kot fige. Takrat pa je v Strašni jami živel še črni polh Strped, ki pa je prinašal nesrečo in smrt. Vse, česar se je dotaknil, je izginilo v nič. Srečo je prinašala najditelju le skrivnostna roža Guta, ki je občasno rastla ob jami in cvetela le en dan. Kako je danes s štrpedovim rodom, zagotovo ne ve nihče. Saj tudi v gozdove hodi vse manj ljudi. Bilo pa je prerokovano, da bodo Strpedi odšli v valkanijo (podzemni svet), še preden bodo siromaki bogati in bogati revni (Medvešček, 1997, str.4)
in nato