| Žanr | priročnik |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Brežice, 2018 |
| Založba | Primus |
| Prevod |
Bernardka Rošer |
| Ključne besede | Knjiga z vajami, Pisanje, Priročniki, Razvijanje ustvarjalnosti, Spodbujanje ustvarjalnosti, Ustvarjalni proces, Ustvarjalnost, Vaje |
Julia Cameron je vsestranska umetnica, pisateljica in pesnica, avtorica gledaliških predstav in skladb. Dela tudi na področju filmske ustvarjalnosti in televizije. Napisala je več knjig o ustvarjalnem procesu. Mednje sodi tudi Umetnikova pot. Gre za 12 tedenski program z vajami in aktivnostmi. Med njimi so jutranji zapiski in umetniški zmenki. S tehnikami, ki jih predlaga, odkrijemo mesta, kjer smo v življenju obtičali in ponovno prebudimo svojo ustvarjalnost. Ko se odpremo raziskovanju svoje lastne ustvarjalnosti, se odpremo Bogu, pravi avtorica. Ob koncu knjige je dodala še dolg bralni seznam za vse, ki čutijo željo po nadaljnjem raziskovanju. Pravi pa, da teorija ni tako pomembna, pomembne so vaje. Med številnimi avtorji, ki jim je priročnik Umetnikova pot pomagal prebiti ustvarjalne blokade, je tudi Elizabeth Gilbert, avtorica knjige Jej, moli, ljubi. Pogumno na pot torej, ali kakor pravi Julia Cameron: skočite in mreža se bo pojavila.
Prevod dela: The artist’s way. , 1.000 izv., O avtorici: str. 333 in na zadnjem zavihku ov., Bibliografija: str. 331.
Objavljeno: 18.01.2023 09:01:25
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:43
“Rojeni smo, da ustvarjamo. Preuredimo si kuhinjo, ob praznikih zavezujemo metuljčke, delamo poskuse, kako izboljšati juho. Isti otrok, ki je nekoč delal parfume iz ščepca tega in kančka onega, ko je sredstvo za pomivanje posode zmešal s cimetom, v odraslosti kupi potpuri in napolni sobo z vonjem božiča.
Naj si želimo biti še tako puščobni, brez sanj in imeti vse vajeti v svojih rokah, ne bomo mogli ugasniti ognja naših sanj. Žerjavica tli naprej in kakor listje pozimi zmoti naše zamrznjene duše. Sanje ne bodo izginile. Morda se prikradejo po tihem. Na dolgočasnem sestanku rišemo čačke. Na oglasno desko v službi obesimo smešno razglednico. Šefu damo zloben nadimek. Posadimo dvakrat več rož, kot jih potrebujemo.
Nemirni v svojih življenjih stremimo po še, želimo več, razburjamo se. Pojemo v avtomobilu, v besu odložimo telefon, delamo sezname, čistimo omare, zlagamo police. Radi bi naredili nekaj, pa mislimo, da mora biti to nekaj pravega, s čimer hočemo reči, da mora biti nekaj pomembnega.
Mi smo to, kar je pomembno, in tisto nekaj, kar počnemo, je lahko nekaj veselega, a majhnega: zavržemo odmrle rastline, znebimo se neparnih nogavic. Boli nas izguba, a vznemirja upanje. Ko delamo svoje jutranje zapise, dobi obliko naše novo – in pisano? – življenje. Kdo je kupil to azalejo? Od kod nenadna ljubezen do rožnate barve? Je slika, ki ste jo pričvrstili, podoba vas, za kakršno si prizadevate?
Vaši čevlji so ponošeni. Zavržete jih. Organizirate garažno razprodajo. Privoščite si nakup prve izdaje romana, kupite nove rjuhe. Prijateljica si ne more priti na jasno, kaj vas je obsedlo, vi pa se podate na prvi dopust po veliko letih.”
(str. 289)
in nato