Alex Kama Devetak je leta 2021 postal zmagovalec festivala Urška, kar mu je prineslo izdajo prvenca, ki je nastajal pod mentorstvom Nataše Kramberger. Kratkoprozno zbirko z naslovom Nedaleč bi morda lahko označili tudi kot roman – vsebuje namreč petnajst formalno sicer zelo različnih zgodb, ki pa so med seboj vsebinsko povezane, kar se razkriva le postopoma, docela pa šele čisto na koncu. Posamezne protagoniste srečujemo iz zgodbe v zgodbo, vendar pred bralca stopajo v različnih življenjskih obdobjih, ki si ne sledijo kronološko, poleg tega gre le za izseke, vse, kar se dogaja vmes, ostaja uganka. Večina zgodb je umeščena v neimenovano vas ob morju, za katero se na prvi pogled zdi, da se v njej vsi poznajo in vedo vse o vseh, v resnici pa si osebe sploh niso blizu. Avtor v živem jeziku, ki je delno pogovorni in vsebuje tudi veliko narečnih besed, spregovori o številnih – tudi zelo težkih – temah, kot so samomor, demenca, družinsko nasilje, homofobija, sovraštvo do tujcev. Pred nami se po koščkih razkrivajo številne negativne plati sodobne družbe, zlasti v obliki težav, s katerimi se danes spopadajo mladi (prekarnost, brezupna situacija na nepremičninskem trgu, zasvojenost …). Nasproti jim stojijo starejše generacije, ki jih (marsikdaj) ne razumejo in se prav tako soočajo s svojimi težavami. Vendar avtor nikoli ne pove in razkrije vsega, marsičesa se samo dotakne, nakaže, bralec si mora zgodbe do konca ‘napisati’ sam. Vse do konca oziroma še onkraj njega ostajajo zavite v meglo tudi pečine, motiv, ki se ponavlja skozi celotno zbirko in ki odločilno zaznamuje življenje (večine) protagonistov. Za roman je v zbirki Nedaleč preveč neizrečenega, preveč belih lis, praznin in preskokov – a prav to se obenem kaže kot največja odlika in posebnost kratkoproznega prvenca mladega avtorja.
Objavljeno: 30.01.2023 14:10:57
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:42
Instinktivno potrebujem nekam zapisati svež vtis prve novele Rapsodija samote.
Kratki stavki. Čisti. Preprost a natančen opis situacije. Dva, ki sta se postarala, morda ljubila, si bila tuja. Dva, ki sta živela. Dva, ki sta se v mislih začela izgubljati. Prvi naj bi že odšel v nek svet pozabe, medtem ko za drugega več ne veš, če je še tu. Odlično. Občutno.
Prežame me žalost in v oči se napolnijo s solzami.