Moje leto v nikogaršnjem zalivu : pravljica iz sodobnih časov

V Handkejevem obsežnem romanu, ki ga je napisal natanko v letu dni, 1993, dogajanje pa je postavil v leto 1997, njegov alter ego Gregor Keuschnig v iskanju lastne preobrazbe opisuje svoje preživljanje samotnega leta v “nikogaršnjem zalivu”. Tako je poimenoval primestno naselje, ki se zajeda v gričevnato pokrajino na obrobju Pariza. Dnevi mu potekajo med pohajanjme po ulicah naselja in okoliških gozdovih, mimobežnimi srečanji s povečini neznanimi prebivalci doline, posedanjem v sobi z razgledom nav vrt… in seveda pisanjem. Spremljajo ga podobe in misli o ljudeh, ki so odigrali pomemebno vlogo v njegovem življenju, odnose z njimi pa je vedno znova prekinjal zaradi potrebe ponikniti vase. V fragmentarno razpršenem besedilu govori o spoznavanju novega sveta, ki se mu razkriva kot nov pogled na vsakdanje stvari. V opazovanju vidi svojo obliko sodelovanja v družbi s tem, ko ga preliva v zapisane besede. Pisatelj, ki poskuša izkusiti vso širino življenja z vztrajanjem na enem mestu, dodaja zgodbe svojih prijateljev. Ti razrešujejo uganke bivanja na potovanjih po različnih koncih sveta. Prelomna je točka, ko samotneži zahrepenijo po druženju. Branje za tiste, ki so se naveličali priročnikov o čuječnosti in so pripravljeni zaplavati v upočasnjen, neizmerno lep tok pripovedi velikega mojstra.