Vražji grižljaj : iskanja

Aktualna nominiranka za nagrado “Mira” (november 2021) Amalija Jelen Mikša je moje zanimanje vzbudila že s knjigo Spomini z Otočic. Tako se je pred mano znašel tudi njen prvenec z naslovom “Vražji grižljaj: Iskanja”. Sama pravi, da se je s tem, sicer krajšim besedilom, ki pa zahteva kar nekaj bralne kondicije, želela preizkusiti v dramaturgiji. Pri branju si je zato dobro, še bolj kot po navadi, vse skupaj predstavljati na odru ali kot filmske prizore. Tu se prepletajo zgodbe treh žensk in vseh njihovih vesolj, družin, usod, poleg tega je tu še zgodba, ki jo piše ena od protagonistk. Preko nje spoznamo, da pisateljica obvlada različne stile pisave, izraza. Vražji grižljaj, po katerem knjiga nosi naslov, ponazarja neusahljivo lakoto ene od junakinj. Skozi pisma spregovori o svojem prenažiranju, depresiji, vzrokih. Mimogrede, gre za pravi priročnik samopomoči. Gre pa tudi za izrazito rahločutno, a zgoščeno žensko pisanje. Pogumno odpira tabu teme kot so prevare, smrt, izdaje, menopavza, mobing, družbeni angažma žensk, odnosi med ženskami in med spoloma. Pri slednjem izpostavi neenakopravnost, moč moške besede in dejanj proti ženski. Argument moči nasproti moči argumenta. A v zgodbi vseeno zmaga odrešujoč, izpolnjujoč, celo zdravilen žensko-moški odnos. Dramaturško razgibano dogajanje pisateljica zaključi z dogodkom, ki daje “drive” celotni zgodbi in bralcu, ki sluti, da mu je zamolčano nekaj pomembnega. Vražji ugriz na koncu predstavlja lakote vseh vrst. Pred ugrizom vas lahko ubranita le iskren pogovor in odpuščanje, najprej sebi, nato ostalim. Dramaturški lok se zaključi z razrešitvijo in vzpostavitvijo odnosa med protagonistkami. Velja omeniti tudi naslovnico, sliko Franca Mikše, ki je upodobil krvavečo ženo, prizor iz knjige, sicer pa tudi metaforo ženskega telesa, ki se daje do krvi in iz krvi, je rodno, tolažilno, trpeče, ranljivo, a zdrži marsikaj. Žensko prijateljstvo in zaveza zato lahko premagata vse.