| Žanr | družinski roman (tudi rodbinski) |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
| Založba | Vida |
| Prevod |
Jerca Kos |
| Ključne besede | Družinski odnosi, Italijanska književnost, Ljubezenski trikotnik, Odnosi med spoloma, Prijateljstvo, Sestre |
Ferzan Özpetek se je rodil v Carigradu leta 1959, leta 1976 se je preselil v Rim, kjer je študiral filmografijo. Danes živi in dela v Italiji, zaslovel pa je kot filmski in operni režiser, scenarist in pisatelj. Tudi zgodba v čustvenem trilerju kot dih meša zgodbe dveh mest, Rima in Carigrada. Do Carigrada namreč eno izmed sester pripelje Orient Express. Zbežati želi pred dogodkom, ki ju je s sestro ločil in zaznamoval za vse življenje. Naslednjih petdeset let nista govorili in ko je že kazalo, da se bosta končno srečali, tik pred tem ena izmed sester umre. Življenje namreč mimo nas zbeži kot dih. Vmes se v stanovanje, v katerem je stanovala v Rimu ena izmed sester naseli par, ki na kosilo povabi še nekaj svojih prijateljev. Ker sestra, ki je zbežala v Carigrad, tega ni vedela, se jim naključno pridruži na kosilu in tako prijatelji začnejo spoznavati in odkrivati zgodbo obeh sester, medtem pa se razkrivajo tudi njihovi odnosi. Poznamo človeka, s katerim živimo in si delimo dobro in slabo? V ozadju gre samo za ljubezen, ki je ne moremo izsiliti. Smo pa v imenu ljubezni pripravljeni storiti marsikatero norost. Ampak tudi če se petdeset let ne vidimo, tudi če nikoli ne spregovorimo, je ljubezen, če je, tako trdna, da je ne more razdreti prav nihče. Če je to drugim prav ali ne. Ampak, ali smo v imenu ljubezni in če, zakaj, pripravljeni tudi ubijati? Čustveno napeta zgodba, ki nas popelje skozi življenja nekaj ljudi. Še enkrat se izkaže, da nič ni tako, kot se zdi na prvi pogled.
Objavljeno: 06.11.2021 11:52:33
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:47:42
“Stanovala je v sobi 411 in malo pred polnočjo me je Ender prijel za roko in me odpeljal tja. Najel jo je za vso noč, da mi jo je lahko pokazal. Izmuznila sva se z zabave in se zarotniško odkradla po stopnicah in labirintu hodnikov tega prekrasnega hotela. Razložil mi je, da je ostala taka kot takrat, ko je v njej prebivala pisateljica. Menda jo nameravajo urediti v spominsko sobo. Ko sem vstopila, sem skoraj pričakovala, da bom tam zagledala Agatho Christie pri delu. Neverjetno, na mizici je še vedno njen pisalni stroj – ali pa vsaj natančna kopija. Spreletel me je srh, tudi jaz sem pripotovala z Orient Expressom, tudi mene muči tragičen dogodek iz preteklosti … Zazdelo se mi je, da sem oseba iz njenega detektivskega romana, morebitna žrtev in obenem najverjetnejša morilka. Veš, kaj? Konec koncev je tudi ljubezen popoln zločin, včasih te ubije, drugič te okrepi, v vsakem primeru pa je idealen alibi za vse norosti.” (str. 42)
in nato