Vsi otroci so iz ognja

Za osem kratkih zgodb norveškega pisatelja Nicolaija Houma (1974) bi lahko rekli, da so izrazito postmodernistične, poznavalci bodo prepoznali celo karakteristike t. i. »norveške novele«, ki je vzniknila na začetku 19. stoletja z Mauritsem Hansenom, med prevedenimi v slovenščino pa jih pišeta še denimo Ingvar Ambjørnsen in pričujoči Nicolai Houm. Dolžina, slog in pripovedovalec_ka se v zbirki razlikujejo od ene do druge novele. V prvi Dekleta na Seerstrasse spremljamo umirajočega gospoda Gottlieba pri premlevanju svojega iztekajočega se življenja, druga, Novela, v kratkih in odsekanih povedih govori o tečaju pisanja, ki bo, ali pa tudi ne, rešil vzgojiteljico pred brezupnostjo in osamljenostjo. Zgodba Ljubezen je precej dolga in že malo diši po romanu, Ti in jaz je (vsaj na zunaj) nič več kot opis para, ki na kavču ob steklenici vina skupaj gleda televizijo, Vsi otroci so iz ognja pa meji že na triler in je nadvse temačna. Zgodba Vir obnove in moči kljub nastavkom ne prinese razkritja homoseksualca, v Ustreli me mladenič na podoben način potlačuje sovraštvo do atletike, ki jo mora trenirati, da ustreže materi. Zadnja zgodba z naslovom Konec je tja postavljena premišljeno, saj deluje kot zaključek zbirke, katerega interpretacija pa je subjektivna. V obrtniškem smislu je avtorju uspel kar najbolj pester nabor različnih kratkih zgodb, katerih skupna točka je že pregovorna severnjaška temačnost.