Skrij me, sneg

Pravzaprav je skoraj (pre)drzno pisati o tako pretanjenem literarnem tekstu kot je nenavadni roman Skrij me, sneg, saj je kot žlahtna tkanina, s katero je treba previdno rokovati. Slogovno je kot poezija v prozi, a ne vseskozi, vsebinsko pa kot pripoved o osebni in družbeni zgodovini v osemdesetih letih 20. stoletja. V literaturi tako samosvoje in večplastno delo redko srečamo.
Osrednji protagonist romana z očitnimi avtobiografskimi elementi je M., sprva dvanajstleten fantič, ki živi v bližini ljubljanske stolnice v predosamosvojitvenih letih in odrašča v izjemno razmišljujočega in razgledanega mladeniča. Neustavljivo ga privlači (na trenutke pa tudi odbija) duhovni svet, ki ga poosebljajo duhovniki, verniki, cerkev, maše, mistična besedila; tako nehote najde pot do takratnega škofa Stanislava, s katerim ustvarita svojevrsten odnos. Leničevi duši je roman tudi posvečen. Poetično pisanje, ki včasih boleče podrsa po grobih tleh realnosti, odpira obilo tem takratnega časa, od kulturnopolitičnih dogajanj in splošne družbene klime do ikonografije in raznih umetnostnozgodovinskih elementov, a pisanje je hkrati brezčasno, vzpenjajoče se proti presežnemu, do prelomnice v molitvi, kjer se pripoved prevesi proti (škofovi) smrti.
Miklavž Komelj je literarni in likovni umetnik, pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik… V romanu osuplja bogastvo avtorjevih znanj in interesov, njegovo poliglotstvo in erudicija še iz otroških let, umetnost doživljanja sveta preko detajlov, besed, drobnih ali veličastnih dogodkov, nepolarizirano in nadpolitično pisanje, preplet kronologije v navidezni fikciji, zenovski paradoksi, humorni utrinki, vpliv prebranega s področja filozofije, mistike, umetnosti in vpliv ukvarjanja z velikani slovenske literature, kot sta Srečko Kosovel in Jure Detela.
Za pravo predstavo umetnine Skrij me, sneg jo je potrebno doživeti.