Krasni dnevi

Zgodbo Krasnih dni si podajata predvsem dve perspektivi, med upokojencem in vdovcem Dušanom Šauto ter hčerko Lejo, dramaturginjo v »Urbanem teatru«, ki pripravlja uprizoritev Beckettovih Krasnih dni. Po vsem sodeč je bila vpletena v ljubimčevo družinsko tragedijo, ki že pričenja zasedati mesto v rumenem časopisju, zaplete pa se pravzaprav pri tem, da je Leja nedosegljiva tako kriminalistom kot očetu. Da bi lahko izvedel, kakšna je bila njena vloga in tudi kako ji lahko pomaga, se morata oče in hči spraviti z družinsko preteklostjo, ki ju drži v hladnih odnosih. Pisatelj in prevajalec Andrej E. Skubic se tudi z zadnjim romanom podaja na krhko področje medosebnih odnosov, vanj pa tokrat posega, ko so leta že dodobra nasula tiha razočaranja in sprijaznjenja s stanjem stvari, ki ljudi ohranja na varnih, a osamljenih razdaljah in je vsaka iskrica, četudi očitkov, bolj odrešujoča od ravnodušne sprijaznjenosti. Odlika pisatelja je, da se zdi domač tako v miselnem obzorju gospoda Šaute, urejenega, dobro naravnanega in praktičnega možakarja, ki pa se nekoliko ne zastopi na hčerkin miselni svet in odločitve, ki jih ubira v življenju, kot v Lejinem svetu “kulturniške estrade” in še vedno mladostnega izzivanja življenja. Preskakovanje med praktičnostjo in romantičnostjo, zadržanostjo in impulzivnostjo, vaškostjo in meščanskostjo deluje naravno, s pravim odmerkom pozornosti do obeh miselnih svetov in na drugi strani tudi ironije do glavnih akterjev.