Sto let slepote

Sto let slepote je roman o stoletju življenja v revirjih, kjer je zemlja dala premog, kjer se in se še bodo celile rane izkopavanj in izkoriščanja.
20. stoletje je dajalo in jemalo. Ljudje so doživljali vzpone in padce. Kmetje so postajali proletariat. Rovi so dajali, a tudi požirali. Hiše, cerkve, polja, ljudi. Skozi rodbino Knapovih spoznamo celotno paleto človekovih verovanj, prepričanj, paleta čustev nam prihaja naproti z liki, ki so skozi stoletje doživljali razvoj in tudi družbeno prelomne trenutke, ki so se često raztegnili v huda leta. Rudniki so se odpirali in zapirali, družba se je spreminjala, prav tako politična usmeritev in ureditev. Na tem svetu je vse mogoče in možno. Mogoče se je boriti za različne pravice, nekatere je možno celo doseči. A vsakič si jih je treba izboriti. In še nekaj spoznamo – to, da od dobrote ni daleč do zla. Knapovi so se rojevali, izginjali, se selili, umirali. In vmes živeli, kot je narekoval njihov čas. Slepota Matije zaboli že takoj ob danem življenju. V sto letih Matijevega življenja se je zgodilo marsikaj. Pravzaprav veliko. Čeprav tega ni videl, je doživljal prav vsak trenutek poglobljeno in z velikim razumevanjem. Skozi koncertino je pripovedoval o celem svojem življenju, življenju nekega kraja in njegovih prebivalcih, tudi o tistih je znal povedati, ki so šli samo mimo in niso ostali. A razumel ga je malokdo. Njegovi, Knapovi torej, vsekakor. Slepota pa je, kot meni avtor, tudi družbeni pojav – ko vidimo, kam pelje naravo in skupnost “razvoj”, pa, hote in manjkrat nehote, nočemo videti.