Kratka zgodovina Gibanja

V zadnjih letih se je izoblikoval nov podžanr spekulativne fikcije, “feministična antiutopija”, ki se ukvarja s položajem in tegobami žensk v družbenih sistemih. Eden od novejših primerkov tega podžanra je roman Kratka zgodovina Gibanja češke romanopiske Petre Hůlove (1979-), že druga knjiga te avtorice, izdana pri Cankarjevi založbi. Za prevod je poskrbela Nives Vidrih. Platnice knjigo promovirajo kot “hrbtno zgodbo Dekline zgodbe”. Medtem, ko so v knjigi Margaret Atwood ženske v podrejenem položaju, je v Kratki zgodovini Gibanja ravno nasprotno – ženske so končno dosegle socialno pravičnost in postale enakovredne moškim. Vsaj v teoriji. Oblast je namreč prevzel radikalni feminizem. Moške pošiljajo v prevzgojne zavode, kjer naj bi se preko občudovanja ostarelih žensk odvadili objektivizacije ženskega telesa. Zgodba pa ni mizandristična fantazija, saj so prevzgoje deležne tudi ženske, predvsem tiste, ki se oklepajo ličil, plastičnih operacij in drugih pregreh “starosveta”. Razsvetljena družba “novosveta”, ki ga nam preko svojih memoarjev predstavi paznica v enem od prevzgojnih zavodov, je družba kompromisov – na državni ravni je kljub intenzivni prevzgoji ljudi težko podpirati ideološko mržnjo. Prihajalo bo do odklonov in korupcije. Tega se zaveda tudi pripovedovalka, a ta ugotovitev ne omili njenih nazorov. Kratka zgodovina Gibanja je unikatna knjiga, saj opozarja na nevarnosti ekstremnih idej o enakosti, a se ne naslanja na moraliziranje ali karikiranje nasprotnikov. Tematiko predstavi na realističen, večplasten način, na trenutke pa si dovoli nekaj jedke satire. Priporočam.