Samoumevno

Piše Petra Koršič

Natalija Milovanović: Samoumevno

Natalija Milovanović se že dolgo ukvarja in nastopa s poezijo, npr. Mlade rime, Ignor … Zapomnila sem si jo že po prvem javnem nastopu. Je prepričljiva in večinoma zareže in medias res. V nevralgično mesto, ki jo zanima, okupira, zbuja, draži. Tako se posveti večkulturnosti, materinščini in migracijam. Kdo je Natalija Milovanović? Rodila se je leta 1995 v Nišu v Srbiji in odraščala je v Bosni in Hercegovini ter Sloveniji. Po revijalnih objavah (Poetikon, Sodobnost, Literatura) in zbornikih (Rukopisi 41 in Biće bolje/Bo že) je svoje pesmi knjižno objavila v soavtorstvu s Tanjo Božić, in sicer v pesniškem dvogovoru Udomačevanje domačih živali (2019), leta 2021 pa še v samostojnem prvencu Samoumevno (Center za slovensko književnost). Iz njega izstopa verz, ki strne avtoričino življenje in delo ter poezijo: »Zamolklo vpitje v neznanem jeziku / zbližuje dve molčanji v materinščini«.

Natalija Milovanović je pričevalka generacije, ki so sledili prenosom v živo sojenja v Haagu vojnim zločincem. Je pričevalka in potomka »prednikov abstraktnega porekla«. Od prednikov se uči strategij in načinov preživetja, kakor preberemo v njenih pesmih. Prostor mnogih dogodkov je jezik, v njem se zgodi marsikaj. In prav njemu avtorica posveča pozornost v tridelnem prvencu Samoumevno: I. dobar dan kako ste; II. gre; III. en in isti stavek neštetokrat. Ni naključje, da se z jezikom in prevajanjem ukvarja tudi v poeziji in ju pesniško obdeluje. Prevaja namreč iz srbščine, bosanščine, hrvaščine, nemščine, angleščine in na univerzi v Gradcu v Avstriji je oktobra 2021 zaključila študij z magistrsko nalogo z naslovom »Auf Unsrisch«: Goran Vojnović in Übersetzung. Eine Analyse der deutschen Übersetzung von Vaters Land (slv. »Po naški«: Goran Vojnović v prevodu. Analiza nemškega prevoda romana Jugoslavija, moja dežela).

Pri pesniških prvencih je zanimivo opazovati, kako se pesnik loteva tvarine in kako več sestavin zgnete v pesniški jezik, ki je sredstvo za ustvarjanje/delanje pesmi. Pesniški jezik Natalije Milovanović je zgneten iz njenih materinščin. Oblikuje ga na podlagi relacij, predvsem v navezavi na babico, ki jo v pesmih tudi večkrat omenja. Poleg posvetila je avtorica knjigo odprla s citatom Yasemin Yildiz o konceptu maternega jezika, katerega moč izhaja iz družbeno pripisane enkratnosti in izključnosti: »prvi jezik […] kar naprej poraja sorodstvo in pripadnost«. Lahko bi rekli, da je pisanje poezije pri Nataliji Milovanović prevajanje v materne jezike. Če preberemo naslove razdelkov zapovrstjo, opazimo, da se navezujejo in nam dajejo dodaten pomen. Te pesmi lahko beremo dobesedno in drsimo po gladini in pesem deluje. Deluje tudi, kadar opazimo, da se pesem ali del nje ob prepoznavanju in razumevanju kontekstualizacije odpira v drugo branje. Na splošno pa ne bi mogli reči, da je njena poezija težka ali zagonetna. Lahko jo beremo na prvo žogo, to je pesniško nezainteresirano, lahko pa pronikamo v pesniško strukturo in zgradbo ter razbiramo tančine v njej.

Za Natalijo Milovanović je koža kot največji človeški organ intrigantna metafora za sodobni čas, povezan s potovanji in z migracijami, prostovoljnimi selitvami in žal tudi tistimi, v katere so ljudje prisiljeni, v svojem prvencu torej odpira vprašanje sodobnega nomadstva: »meja je koža / ljudje v vsaki pori / delajo taborišča / ona se nemoteno / pretaka skozi države« (pesem Meja). S tem citatom je dobro prikazano, kako se koža, telo, intimno prepleta z družbenim, tudi političnim in kako je politično tudi zasebno. Tako se kakor mnogi današnji avtorji tudi Natalija dotakne telesa in ga, skoraj nezavedno, vsekakor nekonceptualno, uspelo tematizira. Omeni hrvaško kantavtorico Saro Renar s komadom Čuvaj svoje pjesme, kar lahko razumemo kot obračanje na generacijo s sorodnimi izkušnjami in na njeno pripadnost širšemu kulturnemu kontekstu. V neki pesmi opiše vstop v Slovenijo in izstop iz nje, ki se je, ni naključno, zgodil v kraju Pesnica. O migracijah ne piše aktualistično žurnalistično, temveč v pesmih oživi detajle, ki so povedni, tudi absurdne situacije. Brez moraliziranja in brez občutka žrtve. Kakor se v aktualni različici jezikovne rabe razkrije družbeno stanje, tako lahko sledimo detekciji stanja sveta pesniške subjektke.

Njena pesem vsebuje družbeno kritičnost in pesničin nazor, naklon v življenje. Pa ne na silo – tako naravno, kakor beremo poziv k razlikovanju med molkom, ki je vsiljen od zunaj, se kaže tudi kot avtocenzura (nedokončani stavek), omenjen je v mnogih pesmih, in tišino, na primer v pesmi z naslovom Šmarje pri Jelšah, pozimi, v kateri tišina najde mesto v naravi, v zemlji. Poezija Natalije Milovanović ni pretenciozna, je nevsiljiva, toda živa. Avtoričine predpesemske realije so danes aktualne teme, to je voda na njen mlin. Ampak na koncu šteje pesem: avtoričina veščina ubesedovanja tvarine, njena zrelost, osebni avtorski podpis, ponekod estetska privitost, dovršenost, izčiščenost pesemskega besedila. Zato sem jo v letu 2021 s pogovorom izpostavila v projektu Društva slovenskih literarnih kritikov Povezane besede, čeprav gre za prvenec in debitantko, leto prej pa prvenec Vesne Liponik Roko razje. Kasneje je Natalija Milovanović prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec leta. Naj za konec iz knjige Samoumevno, ki nosi domiseln naslov, saj utemeljeno opiše pesniško pisavo kot razumljivo, hkrati pa odpira preizpraševanje o vsem, kar sprejemamo kot samoumevno, to je umevno samo po sebi, razumljivo, izpostavim še lucidno pesem Prehranjevalna veriga (»Dvojina je najtrdnejši člen verige. / Kdor ji ubeži, postane plen.«) in presunljiv cikel Brestanica. Še veliko pravega ostrenja in naj bo prijetno v ostenju …