| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | kolumbijska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
| Založba | KUD Sodobnost International |
| Prevod |
Veronika Rot |
| Ključne besede | Antologije, Latinskoameriška književnost |
Zgodbe iz Kolumbije predstavljajo petnajst kratkih zgodb sodobnih kolumbijskih pisateljev, in pisateljic, večinoma rojenih v zadnjih petih desetletjih 20. stoletja. Najstarejša zgodba je bila napisana 1996, najmlajša pa je iz leta 2017. In kot je v spremni besedi zapisala Luz Mary Giraldo, je res, da se med popotovanjem skozi kratke zgodbe velikokrat zapletemo v pogovor s katerim od likov, ki jih srečujemo v kratkih zgodbah. Pogovarjamo se lahko z duhovnikom z zanimivim odnosom do pokojnikov, tajnico z zanimivim odnosom do telefona, brezdomcem, vampirjem z zanimivim odnosom do žensk, moškim obsedenim z Marilyn Monroe, morilcem. Lahko pa se pogovarjamo z univerzitetnim profesorjem nagrajenim za svoj roman, strašema, ki sta izgubila otroka, kuharsko šefico za katero je usoden plin in še bi lahko naštevali. Ob teh kratkih zgodbah pa si lahko zastavimo tudi naslednja vprašanja: Kako poimenovati mamo ali očeta, ki izgubita otroka? Ali je pomembno, da kdo opazi naša dela? Kdo nas nauči za življenje pomembne stvari? Vsak bi na vsakega od vprašanj odgovoril popolnoma različno. Odgovori niso tako pomembni. Pomembno pa je, da nas kratke zgodbe spodbudijo k razmišljanju. Knjiga je izšla v knjižni zbirki Izmenjave.
Objavljeno: 06.09.2021 17:10:16
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:47:07
“Včasih razmišljam o njej, ne o Marilyn, temveč o ženski, s katero sem se naučil, da je vse mogoče, da je zgolj pogled dovolj, da poveš in razumeš vse; da je ženski poljub pečat, s katerim se zapečati sreča. Z njo sem se v zelo kratkem času naučil veliko. V hipu sem se naučil bolere, ki jih je prepevala moja mama. Z njo sem dojel, kako velikansko je lahko pričakovanje, izkusil pa sem tudi grozljivost samote, vročico družbe in hlad moje postelje, ko nje ni bilo. Zatem sem slišal njen zbogom. Nisem verjel, da govori meni; občutil sem obup in željo, da bi umrl. Žalostna ženska sem, ker sem moški, ki želi razumeti, kaj se je zgodilo z njeno ljubeznijo. V meni ostaja dvom, kaj bi se bilo lahko zgodilo med nama, kot nekaj zbadajočega, ki mi bo vedno povzročalo veliko bolečino, kljuvanje, ki me sili, da sem lahko le ob ženski, kakršna je bila ona, srečen, da potrebujem zgolj to, da se me dotakne ali se zasmeje, in vem, da je vse lažje, če je ona z menoj. Zdaj zaradi ljubezni stopam, kot bi imel eno nogo daljšo od druge.” (str. 58)
in nato