Moji spomini na morje

Izbrane Klečeve spomine povezuje ljubezen do morja in se razširja do vseh oblik vodovja. Prek spominov se ponovno vživlja v bolj ali manj običajne življenjske situacije, v katere njegova prisotnost privlači skorajda fantastične dimenzije, neprestano pa se mu vrivajo novi domisleki, ki velikodušno, a z veliko opravičevanja, dobijo svoje mesto. Kleč jim je naklonjen ravno tako kot tistemu »bistvu« zgodbe, ki mu gre včasih težko z jezika, zato zasleduje misli, ki opozarjajo nase in se jim prav radovedno prepušča. In zakaj bi jih krotil, saj imajo kaj povedati, kaj pozabljenega razkriti in ko retrospektivno sledimo njihovemu loku, prav lepo povezati poanto, čeprav nas s svojimi nevljudnimi vpadanji in neorganiziranostjo tudi malo jezijo. Ali pa Kleč, ki se kar ne vzame v roke in nas zaprosi za še malo pozornosti, ko se podi za njimi. Začne s svojimi (ob)morskimi rituali, najraje najde kak bife in opazuje dogajanje okoli sebe, občasno se tudi sam »trešči« v vodo, potem pa se okoli njega kar nekaj naplete. A na morje niso vezani le prijetni spomini, pravzaprav največji bralski užitek prinesejo zgodbe z »incidenti«, ki jih zakuha njegova veličastna ihta, ali kot jim pravi sam, zarote, druga zraven druge! Trmasto molčanje ga z njegovo žensko drži v predolgem opoldanskem sprehodu, da se ga mora ona konec dneva vsega opečenega sramovati, ali ko ga ob drugi priložnosti neka druga ženska naravnost zafrkava z grozno, brezupno izbiro kopalk, da se mora prizadet naslednji dan nemudoma vrniti domov. V običajnem slogu si humorno, ljubeče, v evforičnosti ali pa čemernosti z življenjem da duška – kako uživa, kako molči in kako je trmast! Pod samoironijo in iskrenostjo, ki je včasih tudi odbijajoča, se oglaša nežnejša duša, ki motri starost, osamljenost in minevanje časa.