Krojenje tišine

Krojenje tišine je prozni prvenec Danice Ozvaldič, v katerem je na subtilen način poustvarila zgodbo svojega očeta. Rojen je bil v mlinarjevi družini v bližini Ormoža, v ranem otroštvu je zaradi zahrbtne bolezni skoraj popolnoma izgubil sluh, nato je nad njim bdela še misel na zloveščo zdravnikovo napoved. Odraščal je v skromnih razmerah, vendar v ljubečem in tesno povezanem družinskem okolju, ki sta ga pomembno opredeljevali tudi vera in narodna zavednost. Poslušanje zvokov je za mlinarja zelo pomembno, zato je namesto tega postal krojač, vzljubil svoj poklic, želja po novem znanju ga je vodila tudi v tujino. Po vrnitvi se je v mariborski krojaški delavnici kalil do mojstrskega naziva in to v času 2. svetovne vojne, ko je okupirano mesto zajelo ponemčevanje ter mobilizacija v nemške bojne vrste. V Frančkovo zgodbo se postopoma pričnejo umeščati poglavja o dekletu Tereziji, dve pripovedni liniji se pojasnita v sklepnem delu. Poseben čar ustvarjajo drugoosebna perspektiva in kratki, lirični povzetki ter zapisi iz spominske knjige na koncu posameznih poglavij. Roman je nastal kot plod raziskovanja in zapisovanja družinskih spominov, tudi vpletanja literarne fikcije, in predstavlja dokument časa, ki ga je zaznamovala vojna, vendar ta ne prevzame osrednje vloge, pač pa je to človek, ki skuša preudarno in pošteno živeti v danih okoliščinah, doživlja razočaranja in uspehe, kuje čustvene vezi in išče svojo življenjsko pot.