| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Horjul, 2021 |
| Založba | samozal. |
| Prevod |
Branko Lipnik |
| Ključne besede | Dobro in zlo, Genialnost, Samota, Smrt, Življenje |
Branko Lipnik je prevedel in likovno opremil osem kratkih zgodb. Avtorji kratkih zgodb so Kate Chopin, Mark Twain, O. Henry, Jack London, Ernest Hemingway, Sherwood Anderson, James T. Farrell, John O’Hara. Znana literarna imena. Zgodbe so čudovite vsaka po svoje. Nekatere nas spomnijo, da pred seboj nikoli ne moremo pobegniti. Nekatere nas spomnijo, da je s kančkom domišljije vse mogoče. Mogoče je, da z največjo mojstrovino vseh časov rešimo življenje, pa čeprav za njo vedo le izbranci. Mogoče je, da pri življenju ohranimo veliko živali in ljudi, pa čeprav se nihče nikoli ne pogovarja z nami. Prav tako pa lahko mnogo ljudi ubijemo, pa čeprav se nihče nikoli ne pogovarja z nami. Mogoče je, da ljudje okoli nas ne živijo tako popolnih življenj, kot se zdi. Mogoče je, da epidemije in trenutki, ko nihamo med življenjem in smrtjo pokažejo, kakšen človek smo in kako smo se sposobni spopasti s smrtjo. In morda smrt, zaradi česar koli že, ni težka, če vemo, da smo v času svojega življenja za druge storili vse, kar smo mogli. Da smo dali od sebe najboljše, kar zmoremo. Potem je smrt samo naraven zaključek nečesa, kar se bo nekoč tako ali tako zgodilo. Mi pa smo pomirjeni sami s sabo in nanjo pripravljeni. Na koncu pa ne smemo pozabiti omeniti še izjemne likovne opreme Branka Lipnika. Včasih se zgodi, da slika pove več kot tisoč besed. Mogoče je, da naša dejanja povedo o nas več kot tisoč besed. Včasih besede sploh niso potrebne.
Objavljeno: 10.08.2021 22:29:04
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:46:45
“Vsa stvar, zgodba o starkini smrti, je bila zame, ko sem bil starejši, kot glasba iz daljave. Note so počasi prihajale ena za drugo. Nekatere stvari smo si lahko razložili. Pokojni je bilo namenjeno, da bo ohranila živali pri življenju. Kakorkoli, to je vse, kar je vedno delala. Hranila je živali, predno se je rodila, kot otrok, kot mlada ženska, ki je delala na farmi pri Nemcu, po poroki, potem ko se je postarala in ko je umrla. Pri življenju je ohranila krave, piščance, prašiče, konje, pse, ljudi. Hči je umrla kot otrok in z edinim sinom se ni mogla pogovoriti. V noči, ko je hitela domov, je na hrbtu nosila hrano, da bi ohranila živali. Umrla je na gozdni jasi in celo po njeni smrti je še naprej hranila živali. Vidite, to je tisto, kar je moj brat, ko je doma pripovedoval zgodbo, spregledal in ni zadel bistva. Bil je premlad, prav tako tudi jaz. Vse to je po svoje zanimivo. Ne bom pretiraval o pomenu dogodka, rad bi samo povedal, zakaj sem bil nezadovoljen z razlago, takrat in pozneje. O tem govorim, da bi razumeli, zakaj sem moral to preprosto zgodbo znova obuditi.” (Smrt v gozdu, str. 70-71).
in nato