Enakozvočja

Enakozvočja je naslov druge kratkoprozne zbirke avtorice Leonore Flis, njena prva zbirka Upogib časa je izšla leta 2015. Ob naslovu nove zbirke takoj pomislimo na glasbo, ki je nekakšna rdeča nit zgodb, obenem pa namiguje na stanje protagonistov in protagonistk, za katere se zdi, da ves čas nekaj iščejo in hrepenijo po harmoniji. Največja ovira na njihovi poti je njihova lastna negotovost, ki največkrat izvira iz preteklih (travmatičnih) izkušenj. Muči jih tesnoba, bojijo se bližine, kar naprej odhajajo (včasih tudi brez slovesa) in se utapljajo v spominih. Nekatere zgodbe so ‘brezčasne’ in bi se lahko dogajale kadarkoli, druge so umeščene v preteklost, saj si liki pišejo čisto prava pisma, pijejo kavo iz cikorije, se vozijo s stoenkami … Skozi zgodbe pokukamo v življenja predstavnikov različnih generacij, med katerimi pogosto prihaja do trkov, včasih pa se celo zdi, kot da ne živijo (več) na istem svetu. Veliko ostaja neizrečenega, marsikaj lahko samo zaslutimo, zelo pogosto pa se pojavlja tudi ‘neizrekljivo’ – v obliki težkih tem, kot so staranje, smrt, duševne bolezni, zloraba, panični napadi … Čeprav je vsebina marsikdaj temačna, je pisanje Leonore Flis zelo svetlo, avtorica s pomočjo podrobnih opisov slika usode ljudi, ki so pravzaprav takšni kot vsi mi, in iz besed ustvari pisan svet, poln zvokov, barv, vonjev in okusov, ki je kljub svoji teži še kako lep.