Na rdečem oblaku vinograd rase : pravce n štorje od Matajurja do Korade

Pavel Medvešček, zbiralec ljudske kulturne dediščine, publicist, grafik, slikar in nenasiten radovednež, kot se je vedno rad pošalil, se je opremljen s skromno prtljago – zvezkom in skicirko –, da ne bi vzbujal preplaha med sumničavimi pogledi domačinov do zvedavih mimoidočih, odpravil v ta skrivnostni, morda celo nekoliko surovi svet, ki meji prostorsko na zahodu z reko Idrijo in Beneško Slovenijo, na severu s Kolovratom in Tolminsko, vzhodno jo omejuje srednji del Soške doline, južno pa meji na Goriška Brda. Pot je prehodil s poštenimi in zanesenjaškimi nameni in željo mladostnika po okušanju nekaj tiste davnine, ki je še živela v ljudeh, ter da bi ohranil vsaj delček te slovenske ljudske ustvarjalnosti ob meji in obvaroval spomin na duhovno moč tamkajšnjih ljudi. Vso ljudsko modrost tega območja je zbral v zbirki slovenskih ljudskih pripovedk z naslovom Na rdečem oblaku vinograd rase: pravce n štorje od Matajurja do Korade, ki vsebuje tudi pravljico z istoimenskim naslovom in avtorjeve ilustracije. Zbirka je v slovstveno folkloristiko, kot pravi Marija Stanonik, s svojim žanrskim prepletanjem od pravljičnega, bajeslovnega, šaljivega in legendarnega k povednemu prinesla vrsto novih motivov v slogu rezijanskega folklornega pripovedništva (Medvešček, 1900). Medvešček pa je knjigo ovekovečil z besedami: »Predvsem pa sem iz vseh tistih pravc in štorij poskušal na svoj način odkriti ta izjemni domišljijski svet, ki je vsakomur na široko in vabljivo odprt, da lahko vstopi vanj, ne da bi za to kaj plačal, s tem da po mili volji počne z domišljijo, kar se mu zahoče« (Medvešček, 1990).