Paralelna vesolja
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2021 |
Založba | Kulturno društvo Mariborska literarna družba |
Ključne besede | Človek, Jezik, Osamljenost |
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2021 |
Založba | Kulturno društvo Mariborska literarna družba |
Ključne besede | Človek, Jezik, Osamljenost |
Aleš Jelenko (1986) je magister managementa; pesnik, pisatelj in urednik ter prejemnik nekaj literarnih nagrad doma in na tujem. Doslej je izdal: Spopad z moralo (Ekslibris, 2010), Kontejner (Volosov hram, 2016), Prvinska govorica (KC Maribor, 2017) in (Ne)obstoj (Volosov hram in JSKD, 2018). v 2020 je izšel njegov kratkoprozni prvenec Zgodbe iz podtalja. Napisal je tudi dve strokovni knjigi in knjigo dramskih tekstov za mladinska gledališča. Objavlja v vidnejših literarnih revijah. V pričujoči pesniški zbirki je tako kot vedno samosvoj. Nahranjen s pesmijo in jezikom se ohranja v svetu, ki pesmi ni preveč naklonjen. Ednina, vpeta v izginjanje in nenehni odklon množine. Gre za rahlo osamitev, izmaknjeno v osamljenost. Avtorjeva zavest oblikuje prostor in čas in pogled navzven skozi jezik kot samobit. Jelenko se dviguje nad vsakdanjost “visoko na vrvi”. “Artefakt sem,” pove v eni od pesmi. In nadaljuje: “Izlil sem se, poniknil v belino ter se zgostil.” Je gostejša bela na tistem nepopisanem listu ali črna v duši? Svetovljan, “ukleščen med ruralno klavstrofobijo in potencirano samozadostnostjo.” Pa vseeno … Naseljuje obenem tišino, molk, samost. Pogreša pogovor. Je mornar, ki je pesniško barko usmeril proti drugim vesoljem, in ki počasno polzi po čutečih ploskvah jezika, med lebdečimi in samozadostnimi mislimi, v času, ki to ni, v prostoru, ki to ni.
Objavljeno: 13.07.2021 11:10:01
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:46:07
Abstrakcija realnosti; smo zgolj
(pre)cenjene podobe preteklosti.
In podobe preteklosti izbirajo
okvir (barvo, design in obliko),
ki je pogosto lesen – krhek in oster.
Nemogoče je zabrisati sled
neuravnovešenih norcev iz kamna.
Vedi: evolucija za sabo pušča sluz,
kot polž, spiralno hiško pa
vselej nosi na ukrivljenem hrbtu.
In izveš, da sta resnici dve,
da se zgolj
prelivata,
izmenjujeta,
borita za prevlado.