Začelo se je s srbečico po nogah, kot tisoč pikov nevidnih komarjev. Nadaljevalo se je z večno utrujenostjo in dremanjem čez dan. Kljub temu je Suleiki uspelo diplomirati in se sveže zaljubljeni preseliti iz ZDA v Pariz. Po neštetih obiskih zdravnikov so ji pri dvaindvajsetih letih postavili diagnozo redke oblike levkemije in petintridesetodstotno možnost preživetja. Naslednjih pet let so Suleikin svet predstavljale štiri stene bolnišnične sobe, številne kemoterapije, eksperimentalno zdravljenje in na koncu uspešna presaditev kostnega mozga. Ko je vse to preživela, je ugotovila, da ne zna več živeti. Znašla se je med dvema kraljestvoma – med kraljestvom bolnih in kraljestvom zdravih. Spraševala se je kako bi ponovno vstopila v svet in znova zaživela? Kako bi si lahko povrnila izgubljeno? Naredila je vozniški izpit, si od prijatelja sposodila avto in se skupaj s terierjem Oskarjem odpravila obiskat neznance, ki so ji pisali med boleznijo. Za New York Timesu je namreč med okrevanjem pisala z emmyjem nagrajeno kolumno. V dobrih treh mesecih je obiskala najstnico, ki je prav tako kot ona okrevala po raku, učiteljico, ki je žalovala zaradi smrti svojega sina, na smrt obsojenega zapornika in številne druge. Njihove zgodbe so ji pomagale ozdraviti tudi dušo.
Objavljeno: 29.06.2021 12:35:54
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:48