| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
| Založba | LUD Literatura |
| Zbirka |
Prišleki |
| Ključne besede | Družba, Humor, Jezikovne igre, Kreativno pisanje |
Arjan Pregl (1973) je diplomo in dva podiplomska študija zaključil na ALUO v Ljubljani. Razstavljal je doma in v tujini. Poleg tega ilustrira, piše o slikarstvu ipd. Kratke zgodbe je do zdaj objavil v revijah Literatura, Idiot idr. Leta 2007 je pod psevdonimom Kinky Tone zmagal na natečaju za kratko zgodbo pri Airbeletrini, leta 2015 pa se je najbolje odrezal v hitrostnem pisanju, ki se mu reče – Urne zgodbe. Poleg pričujoče, ima še zbirko kratkih zgodb, tudi odličnih, prežetih s humorjem in ironijo, O ženski, ki ni hotela z balkona, v kateri gre za izpiljene miniaturke, prepredene z narativnimi vozli in duhovitostjo, za neko drugo in drugačno resničnost, nagajivost, izmuzljivost, ob kateri nam resnično počije duša.
49 odličnih kratkih zgodb avtor zgosti na stosedmih straneh, pri katerih bralec nemalokrat privzdigne levo ali desno ustnico navzgor. Dolge zgodbe, kot bi nakazoval naslov, niso tako dolge, kot bi bralec pričakoval, se jih pa lahko enači z rekom: “eh, dolga zgodba”, ko se nam ne da pripovedovati vsega vsem o vsemu. Ob tem še zamahnemo z roko, češ pusti to, in to je to. Ampak Dolga zgodba odpira nove svetove. Ko prvi dan avtor ustvari Genezo. Šesti dan pride do ugotovitve, da je s šivalnim strojem težko potovati skozi čas. Izredno zanimivo speljani zaključki zgodb, včasih povsem kontra-punk-tualni, prevrtljivi, zasukljivi na drugi konec sveta. Primer p piše povsem pulzirajoče. Skratka: eksperimentalen, nadvse kreativen in izviren. “A zakaj? Ja, kaj jaz vem, zakaj, pizda, saj nisem njegova mama!”
Objavljeno: 24.06.2021 10:45:35
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:45
Nadaljeval je z modro plastično ročno utežjo za dviganje, ključem za uglaševanje harfe, žepnim fotoaparatom s podrsanim steklom na kukalu, škarjami z dvema odtenkoma modre na plastičnem ročaju, otroško risbo hčerke in fotografijo sebe in sina. Med fotografijo in škarjami, ki so se stikale, je nastopil prag delovne sobe, zato so škarje stale pod rahlim kotom. Ostri del škarij je zapičil v zvito modro podlago za telovadbo, obnjo je privlekel stojalo za sušenje perila z modrim pregrinjalom, ob kovinske nosilce je prislonil izpraznjeno plastično embalažo za pastile, obnjo prenosni termostat, potem pa še mobilni telefon, prepognjeno belo kuverto, veliko prazno nakupovalno vrečo. Pa kompas, selotejpč, rokovnik. Obenj je zapeljal kolešček stola, ki je sicer stal ob njegovi delovni mizi. A zakaj? Ja, kaj jaz vem, zakaj, pizda, saj nisem njegova mama!” (str. 22, 23)
in nato
Že takoj ob vstopu v drugo kratko prozno zbirko Arjana Pregla smo zavedeni, saj se bralčeva pričakovanje, ki mu ga vzbudi naslov istoimenske zgodbe Dolga zgodba, kaj hitro razblini. Poigravanje s formo, pomensko vrednostjo utečenih besednih zvez in pomena, sprevračanje motivov in referenc so le nekatere značilnosti Preglove proze. V prizmi tega zgodbe delujejo lahkotno, vendar je tu ponovno na delu avtorjeva premetenost, ki nas vsakič znova preseneti. Nekatere izmed zgodb so v svoji ugankarski maniri bolj, druge spet manj očitne. Vprašanje, ki je poraja je, ali kratka zgodba ostaja učinkovita tudi takrat, ko uganke ne moremo razvozlati ali pa te sploh ni in ponovno podležemo pod težo pričakovanj. Pregl se več kot očitno v pisanju kratkih zgodb, z vsemi zgoraj naštetimi značilnostmi, predvsem zabava. To je moč začutiti v lahkotnosti in nepretencioznosti zgodb, za katere se zdi, da hočejo početi to, kar vzbujajo avtorju ob pisanju. Seveda se v zbirki najdejo tudi izjeme, ki so v svojem narativnem slogu morda bolj zagonetne in v nas vzbujena pričakovanja pretresejo.
V zgodbe vstopamo po principu in medias res oz. v neko dotično situacijo, dejanje ali prizor, ki jih zaokroža konec. Ta ostaja pri nekaterih zgodbah odprt, spet pri drugih ponuja rešitev uganke oz. bolje rečeno zgodbovne finte. Zgodbe ponujajo ravno dovolj, da lahko svet, karakterne lastnosti oseb in njihovo zgodovino, bralec zgradi sam, hkrati pa so lahko ti ob vsakem vnovičnem branju različni. Pregl se v zbirki kar nekajkrat opre na z referencami širšega kulturno-umetniškega bazena, od biblične Geneze, pravljice o Janku in Metki, filma Stalker, serije Zvezdne steze, do motiva detektiva posebneža, ki jih postavlja v nove kontekste in osenči z rahlo parodijo.
Pregl je v formi in vsebinski naravnanosti zgodb več kot suveren in da te morda celo namigujejo na neke vrste obrtniško mojstrstvo. Avtorjev slog je dodelan in izčiščen, kar ustvarja dovolj prostora za poigravanje in premetavanje pomenov besed in besednih zvez. To je opazno predvsem v prehajanju med dobesednim in metaforičnim, ki nekaterim zgodbam nadane potujitveni ton. Ena izmed takšnih je zgodba naslovljena Basen, ki je, kot razkriva že sam naslov, napisana v maniri vsem dobro poznane literarne zvrsti. Ta preko gospoda jazbeca in gospe jazbec, slikarja in slikarke, podaja posredno kritiko razmerja ženskih slikark in moških slikarjev na umetniške trgu. Na podoben način Pregl v svoje zgodbe vkomponira še nekatere aktualne družbene pereče teme. Tako se sprehodimo skozi vizijo post-apokaliptičnega sveta, ki ga je prekrila plastika, prekarno delo, samohranilstvo, samomor in takšne ali drugačne patologije posameznika, ki se kažejo kot posledica življenja v 21. stoletju.