Reformatorji v stripu ali kako smo Slovenci dobili prvo res dooooolgo knjigo (in eno krajšo, ki je opisala, kako pišemo)

Knjiga Reformatorji v stripu ali kako smo Slovenci dobili prvo res dooooolgo knjigo (in eno krajšo, ki je opisala, kako pišemo) je povezala posameznike z bogatimi in relevantnimi izkušnjami na področju - za risbo je poskrbel Jaka Vukotič, za besedo pa Boštjan Gorenc, s pomočjo Kozma Ahačiča.

Boštjana Gorenca med drugim poznamo kot avtorja stripov za najstniško publiko (ki so ji primarno namenjeni tudi Reformatorji v stripu), na primer Šnofijeve druščine, ki jo ustvarja z Matejem de Ceccom, in poučnega stripa Moj Lajf, ki ga je ustvaril s Tanjo Komadina in spada v Škrateljčevo serijo Cankar v stripu. Poleg tega Boštjana Gorenca poznamo kot tistega prevajalca, ki se odlično znajde tako z arhaičnim jezikom kot s humorjem, najraje v kombinaciji (s prevodom Dobrih znamenj Terrya Pratchetta in Neila Gaimana se je uvrstil na IBBY častno listo, navduši pa tudi nedavni prevod Pratchettovih Micenih svobodnih mož), hkrati pa se tako v prevodih kot v svojih avtorskih delih odlično poigrava z domačo kulturno, predvsem pa literarno dediščino (sLOLvenski klasiki). Jaka Vukotič ima po drugi strani bogate izkušnje z ilustriranjem tovrstnih besedil, če omenimo le njegove ilustracije Jezičnih mož Kozma Ahačiča (zabavne in poučne zgodbe o slovenskem jeziku) in ustvarjanje stripa Znamenitni (z Žigo X. Gombačem), ki je prejel prvega Zlatirepca za najboljši izvirni strip za otroke. Jezikoslovec Kozma Ahačič ni le eden največjih domačih strokovnjakov za to obdobje zgodovine slovenskega jezika, temveč hkrati strokovnjak, ki se zaveda pomena poljudnega predstavljanja svojega znanja laični publiki, znotraj nje pa predvsem mladim. In nenazadnje je tu Škrateljc z urednikom Urošem Grilcem, ki se posveča predvsem poučnim knjigam za mlade bralce, posebno pozornost pa namenja premisleku slovenskega jezika in literature skozi strip.

Vse te raznolike izkušnje odmevajo v Reformatorjih v stripu. Pred bralci je poučen strip o začetkih slovenske pisane besede, natančneje o Dalmatinovem prevodu Biblije, s katerim smo se »uvrstili na 14. mesto med narodi z natisnjenim celotnim Svetim pismom«, in o nastanku Bohoričeve slovnice, s katero »smo se uvrstili na 9. mesto med narodi s sodobnim slovničnim zapisom.« Kot bi od Gorenca pričakovali, je strip prepreden s komičnimi domislicami, ki rahljajo branje, in čeprav se vrti okoli branja in pisanja, počasnega, pogosto samotnega dela, strip nikakor ni statičen. Gorenc se osredotoči na dogajanje, na srečanja in peripetije, ki pa vseskozi tečejo v več plasteh. Zgodba je polna podrobnosti, ki jih lahko zasledujemo ob natančnejšem ali večkratnem branju, avtor pa nekatere pojasni tudi v spremnem besedilu. Ob tem se, seveda, vseskozi poigrava z jezikom in poskusi njegovega zapisa, kar mestoma od bralca zahteva nekaj truda, prinaša pa znanje, ponekod ob poskusih dekodiranja celo iz prve roke: o različnih pristopih k zapisu slovenskega jezika, o problemih, s katerimi so se soočali prvi zapisovalci in o razlikah med sodobnim knjižnim jezikom in Trubarjevim/Dalmatinovim/Bohoričevim jezikom. Pozoren bralec spotoma ujame še nekaj zanimivosti, na katere med "klasično" šolsko obravnavo tega obdobja verjetno nismo bili pozorni: bi se Dalmatin sploh posvetil šolanju, če se ne bi, kot sin revnega obrtnika, rodil ravno v Krškem, kjer je takrat poučeval Bohorič? Bi tako Jurij Dalmatin lahko postal obrtnik, Slovenci pa bi še dolgo ostali brez prevoda Biblije (in potemtakem morda tudi brez Bohoričeve slovnice, ki je nastajala ob Dalmatinovem prevajanju)?

Informativnost in humornost odlično povezuje tudi Vukotičeva risba. Ta se zdi hkrati sproščena in domišljena (še bolj kot npr. v Jezičnih možeh), s pozornostjo na mimiki, ki bralca odlično zabava in informira. Zgodbo postavlja v prepoznaven kontekst, vanjo pa umešča individualizirane like. Vukotiču odlično uspe preplesti splošne predstave o zgodovinskih osebnostih (npr. o Trubarju in Luthru) z avtorsko risbo; Trubar tako ostaja častitljiv gospod, ob katerem in s katerim pa se bralec nemalo nasmeji.

Reformatorji v stripu so kompleksen poučen strip, ki ga večina mladih bralcev verjetno ne bo vlekla s polic za predah med prebiranjem stripov o Asterixu, Lucky Luki ali Calvinu in Hobbesu. Lahko pa odlično dopolni obravnavo tega obdobja zgodovine slovenskega jezika v šolah kot vstop v to tematiko ali pa nadgradnja šolske obravnave. Ponuja se torej kot odličen predah od "klasičnega" šolskega dela, s potencialom, da zelo dobro informira in odpre razpravo. Razmeroma kratek strip spremlja tudi obsežna spremna beseda Kozma Ahačiča, ki  prinaša temeljne informacije in kontekst pa tudi številne zanimivosti in poglobitve znanja. Spremno besedilo je tako lahko dobrodošlo učiteljem, knjižničarjem in mentorjem branja, ki se morda sprašujejo, kako ta del zgodovine slovenskega jezika predstaviti učencem,  ali pa k spremnemu besedilu usmerijo učence, ki bodo ob Ahačičevi razlagi bolje razumeli izjemnost dosežkov slovenskih protestantov.

V Reformatorjih v stripu poučnost ni skrita med vrsticami. Pred bralci je strip, ki je v prvi vrsti poučen, a mu uspe znanje podajati razumljivo, skozi zgodbo, umeščeno v kontekst, predvsem pa ob pomoči domišljenega avtorskega humorja.