Ta čudovita slikanica, ob kateri se v knjižnicah zmedemo, kam v zbirko naj jo postavimo, da bo opažena in izposojena, saj si želimo, da bi dosegla ljudi, še bolj, ker je res dragocena, je na prvi, slikovni pogled namenjena otrokom (ali mladini), zares pa jo lahko razumemo pravzaprav šele v svoji odraslosti, ko nam življenjske preizkušnje prečistijo pogled in ga prevzgojijo v smeri, da se začenjamo vse pogosteje in bolj zavestno (v modernem izrazju bi rekli bolj čuječe) osredotočati na tisto, kar je res bistveno – to so drobna, preprosta življenjska dejstva ali resnice, ki jih v svojih izgubljenih, hitečih vsakdanjikih, prepolnih obveznosti, običajno prezremo. Kaj je tisto, k čemur potihoma vsi težimo? Mar ni to mir, ustavljen trenutek, v katerem se srečamo sami s seboj? Mar ni to izgubljeno navdušenje nad zgrešenimi potmi, ki nam, četudi na prvi pogled zgrešene, podarjajo pokrajine, druge ljudi in vsebine, ki sicer ne bi postale del nas? Mar ni to občutenje potovanja samega, včasih pomembnejšega od cilja, h kateremu smo namenjeni? Vse to in ostalo, kar je res bistvenega, spoznavata veliki panda in majceni zmaj, prijatelja, na poti, na kateri se učita mnogih drobnic resnic in hvaležnosti, in jih je v prisrčno minimalistično pripoved, obogateno z ljubkimi miniaturnimi sličicami, postavil James Norbury z željo, da bi razmeglil in razrahljal težka občutja, v katera je v svojem osebnem temnem obdobju zapadal tudi sam, tudi ostalim ljudem, pri tem pa je v veliki meri izhajal iz budističnih meditativno-miselnih praks.
Objavljeno: 22.12.2022 10:35:43
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:33