Izgubljenec

Hans-Ulrich Treichel je roman Izgubljenec napisal glede na lastno izkušnjo. Njegovi starši so med drugo svetovno vojno z dojenčkom, njegovim starejšim bratom, v koloniji nemških beguncev in pregnancev iz Vzhodne Prusije bežali pred prodirajočo Rdečo Armado. Zaustavili so jih ruski vojaki in v kaosu in strahu za preživetje za vedno izgubili svojega prvorojenca. Ne gre pa samo za preprost ranjene družinske zgodbe. V romanu Izgubljenec je zgodba sicer podobna, ne pa enaka. Pripoveduje jo po vojni rojeni drugi sin edinec. Njegova mama in oče sta med pobegom iz vzhodne Evrope pred rusko vojsko v zadnjem letu druge svetovne vojne zaradi spleta nesrečnih okoliščin izgubila prvorojenca. Po vojni sicer zaživijo novo življenje in se tolažijo s finančno uspešnostjo. Z leti pa izgubljeni otrok vedno bolj obseda majhno družino. Starša imata eno in edino željo. Najti izgubljenega sina Arnolda. Lotita se iskanja, iskanje obrodi sinove, treba pa je dokazati, da je najdenec 2307 res njun izgubljeni sin. V silni obsedenosti z njim in iskanjem pa pozabita, da ob njima živi še en sin. Nikoli ga nista opazila, nikoli si zanj nista vzela časa. In vse, kar pozna, sta občutka krivde in sramu. Kot je spoznal sam, je bila njemu namenjena le stranska vloga v družini, izgubljenemu bratu pa glavna. Težko je, če živimo v preteklosti in ne v sedanjem trenutku. Ker vse, kar bi morali zaznati, s čimer bi se morali ukvarjati v sedanjem trenutku, zanemarimo. In življenje gre mimo nas. Če ni iz danega trenutka skušali potegniti čim več in znati dati svojo ljubezen tudi drugim okoli nas, bi bilo življenje veliko lažje in znosnejše za vse. Tudi, če je za nami težka preteklost. Ali je družina izgubljenega sina našla, izveste v knjigi. Več kot očitno pa je, da sta starša, nekje na poti življenja, izgubila dva sinova. Ko otroci odrastejo, pa ni več poti nazaj. Ali je bilo vredno živeti v preteklosti in izgubiti še drugega otroka?