| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 2021 |
| Založba | Kulturni center, zavod za umetniško produkcijo in založništvo |
| Ključne besede | Kriminal, Ljubezen, Medosebni odnosi, Prijateljstvo |
Avtorica mladinskega romana Rebeka in Robert je Magdalena Cundrič. Rojena je na Bledu, živi pa na Jesenicah. Na Gimnaziji Jesenice je 34 let poučevala angleški in nemški jezik, v tem času je bila tudi ravnateljica. Poročena je s pesnikom, pisateljem, esejistom, dramatikom in slikarjem Valentinom Cundričem. V romanu Rebeka in Robert nam Rebeka in Robert vsak s svojega stališča pripovedujeta zgodbo njunega odraščanja. Poznata se že od rojstva, bila sta najboljša prijatelja in nerazdružljiva. Odraščanje pa ni vedno najbolj prijetno. S seboj prinese zgodbe o krhanju in spletanju prijateljskih vezi, prvih ljubeznih, najstniškem uporništvu, kriminalu. Robertu na misiji v Afganistanu tudi ubijejo očeta. Odraščanje in življenjski dogodki pa so malo oddaljili tudi Roberta in Rebeko. Na eni strani spremljamo zgodbo Rebeke in njenih dveh prijateljic, ki sta jo izdali. Vsaj ena. Dobila pa je novo prijateljico, Esin, sicer begunko. Na drugi strani pa se Robert vedno več druži z Zdravkom. Izkaže se, da je predvsem Zdravkov brat vpleten v kriminalne zadeve. Zdravko pa plača ceno tega. Hudo. Težke življenjske preizkušnje Roberta in Rebeko spet zbližajo. Spoznata, kaj je v življenju res pomembno in pomembna je predvsem njuna ljubezen. Vse, kar potrebujemo, je le ljubezen. Zanimivo, napeto najstniško branje, postavljeno v aktualni čas pandemije. Mladinski roman je izšel v zbirki Sprejeto Kulturnega centra Maribor.
Objavljeno: 17.05.2021 15:23:46
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:20
“Zvlečem se pokonci. Rdeča zarja za Triglavom naznanja, da se sonce pravkar dviga. Hladno je. Tresem se, kljub temu, da imam topel pulover in vetrovko in kapuco in rokavice. Začnemo se vzpenjati. Ugotovim, da niti ni tako hudo. Z roko se držim za žico, ki je nameščena ob ozki poti do vrha. Z vsakim korakom se odpira lepši razgled. Dan je vse svetlejši. Vse več planincev prihaja na vznožje Triglava. Mi pa smo med prvimi. Pridemo na vrh malega Triglava. Nekateri z manjšimi otroki se tu obrnejo nazaj, saj zelo piha. Mi gremo naprej. Imam občutek, da sem kar poletela do Aljaževega stolpa. Nisem si mislila, da bom tako srečna, da sem na vrhu in da se dotikam Aljaža. Tudi Robert kar sije od zadovoljstva. Objame me in poljubi. Prvič pred mamo, ki se nama smeji. In potem se slikamo. Drug drugega, pa še nekaj selfijev naredimo. Dve sličici pošljem mami, Barbari in Esin. Vse tri mi odgovorijo, da so ponosne name in kako smo luštni.” (str. 169)
in nato