| Žanr | kolumne, povest, sentimentalni roman |
| Narodnost | ruska literatura |
| Kraj in leto izida | Novo mesto, 2021 |
| Založba | Goga |
| Prevod |
Urša Zabukovec |
| Ključne besede | Feljton, Zaljubljenost |
Napovedi kažejo, da bomo letos lahko brali veliko Dostojevskega, novih prevodov njegovih tekstov in knjig o njem, obeležili bomo 200-letnico njegovega rojstva. Pri Gogi so izdali dva krajša teksta v eni knjigi, feljton Peterburški letopis je izhajal od aprila do junija 1847 kot nedeljska rubrika v reviji Sankt-Peterburgskie vedomosti, povest Bele noči pa je bila prvič objavljena leta 1848, torej gre za dve zgodnji deli F. M. Dostojevskega. V Feljtonu Peterburški rokopis opisuje mesto in njegove ljudi. Pokomentira delo založb, izhajanje knjig, opero, koncerte, arhitekturo, še bolj zanimivo je opisovanje ljudi, pomladi se zaključi sezona in se celo mesto odpravi ven, v naravo, na dače. Uvede tipe, na primer sanjača. Tekst je napisan sredi devetnajstega stoletja, bere pa se kot bi bil napisan danes, sveže in sodobno, navdihujoče in na trenutke duhovito. Ljudje smo, kakršni smo, takrat ali danes, Dostojevski pa je bil pretanjen opazovalec in precizen kritik ljudi in družbe. Sanjač je glavna oseba Belih noči. Za štiri noči vstopimo v njegovo življenje, ko z dekletom Nastenjko tava po mestu in se v neskončnih dialogih razkrivata drug drugemu. Se zaljubita? Sta se srečala ali je le sanjal? Knjigo odlikuje dober prevod in jezik, dodani so obsežni komentarji in zanimiva spremna beseda prevajalke Urše Zabukovec. Zakaj ne bi brali majhnih stvari, morda niso tako majhne kot so videti.
Objavljeno: 03.05.2021 19:40:36
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:14
Sicer pa imam prijatelja, ki me je zadnjič prepričeval, da niti lenariti ne znamo tako, kot je treba, da lenarimo z naporom, brez užitka, nemirno, da je naš oddih mrzličen, razburjen, mrk in nezadovoljen, da ves čas analiziramo, primerjamo, dvomimo, da nas ves čas spremljajo pomisleki, da se stalno ukvarjamo s kakšno večno, neodložljivo, nujno vsakdanjo zadevo, da se, ne nazadnje, spravljamo k oddihu in lenarjenju kot h kakšnemu napornemu in zahtevnemu opravilu, da, če recimo želimo uživati v naravi, že kar en teden prej na koledarju označimo, da bomo tega in tega dne uživali v naravi. To zelo spominja na tistega Nemca, ki, ko zapušča Berlin, v svojo beležnico kar najbolj hladnokrvno zapiše: “Ko se boš ustavil v Nurnbergu, se ne pozabi oženiti.”
(str. 47-48)
in nato