Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca : kratki roman o uporu, peklu in vstajenju

Biografski roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca Dušana Jelinčiča je drugačen od vseh njegovih predhodnih raznolikih tekstov, kjer prevladuje tematika gora. V spominu nam je ostal njegov precej nagrajevan alpinistični roman Zvezdnate noči. Tokrat se je soočil z očetom, z njegovo travmatično življenjsko zgodbo, ki je zaznamovala celo družino. Iz očetovih spominskih zapisov je ustvaril izjemen tekst. Kratek, fragmentaren, a vseeno poglobljeno predstavi življenje Zorka Jelinčiča. Čas in prostor v katerega je bil rojen je bil izjemen, nikakor le v pozitivnem smislu. Rodil se je leta 1900 v Logu pod Mangartom v družini učitelja, umrl pa leta 1965 v Trstu. V kratkih petinšestdesetih letih je preživel dve svetovni vojni, v obeh je bil aktivno udeležen, v prvi ga je zajel šok bližine soške fronte, potem medvojni fašistični teror in preganjanje Primorskih Slovencev z obsodbo na dvajset let ječe ter devetletno kalvarijo po italijanskih zaporih, od Idrije in Kopra, do Regina Coeli v Rimu, Civitavecchie, Siene in bil takoj po začetku druge svetovne vojne poslan v konfinacijo v Iserno od koder se je po polomu leta 1943 prebil v partizane. Njegovo življenje je poosebljena medvojna travma Primorskih Slovencev, ko so jih italijanski fašisti hoteli zbrisati iz zgodovine in pri tem niso varčevali z obsedeno krutostjo in neetičnim vedenjem. Knjiga je prvi roman o organizaciji TIGR.
Vse je le nakazano, omenjeno, a je dovolj, da se vtisne v spomin in nam vznemiri domišljijo. Po grozljivih mučenjih, ki jih je zdržal, so Jelinčiča več tednov »hranili« s pol litra ricinusovega olja dnevno. V mesece dolgem bivanju v samici se je oklepal vsake sence, sončnega žarka ali žuželke, ki so ga povezovali z življenjem. Vse življenje ga je duhovno in fizično podpirala ljubezen do gora in aktivno gorništvo. Kot vodjo organizacije TIGR, so ga ves čas spremljale dileme ali naj se nasilju uprejo z nasiljem, kje je meja med nasilnim in nenasilnim uporom, kakšne bodo posledice njihovih uporniških dejanj, naj pred preganjanjem pobegne v Jugoslavijo kot so storili nekateri, je bilo etično, da so mnogi Primorci odšli v emigracijo in mnoge druge.
Izstopa Jelinčičeva mirovniška drža, ki se je napajala pri prijatelju in soplezalcu Klementu Jugu in njunem profesorju filozofije Francetu Vebru, pri glasbeniku Lojzetu Bratužu, najnežnejšem človeškem bitju, ki ga je poznal in katerega edini greh je bil, da je mladino učil peti slovenske pesmi ter umrl, ker so ga fašisti prisilili piti strojno olje pomešano s koščki stekla, pa pri Tolstoju, Dostojevskem in drugih klasikih. Ni zagovarjal nasilja, življenje pa bi dal za svoje ljudi, jezik in kulturo, ki ji je pripadal, prepričan, da je upor v določenih situacijah neobhoden in popolnoma etičen. Ob prebrani knjigi se nam je zastavilo vprašanje: ali ni vse to preveč za eno življenje?