Đorđić se vrača

Tandem Vojnović-Đorđić, ki smo ga spoznali v romanu Čefurji raus, se, po Vojnovićevih romanih Jugoslavija, moja dežela in Figa, torej vrača. A tokrat ne gre več za prvenec, fužinščina ni več svež izum v slovenskem literarnem prostoru, Vojnović ima za sabo tri kresnike, Đorđić pa več kot deset let življenja v Bosni. Naivnosti ni več, v življenje sta zakorakala tako globoko, da si ne delata več utvar, da ga je mogoče začeti znova. Ostajajo pa elementi, zaradi katerih smo si bralci želeli, da se Đorđić vrne, in Vojnoviću jih je uspelo dvigniti na drugo raven, upovedati vrnitev, ne da bi šlo (zgolj) za ponovitev.

Naj se Marko Đorđić še tako trudi tuliti skupaj s trideset tisoč  drugimi manijaki ob nedeljah na Marakani, kamorkoli se prestavi, ostaja Drugi, čefur v Ljubljani, Srb v Bosni, Janez med Srbi ... Ta drugost zjebe vse, kar bi lahko, se zdi, sicer tvorilo zadovoljstvo v njegovem življenju, a hkrati sotvori njegovo identiteto. In kot se izkaže, ko Marko in Aco obiščeta starega fužinskega kolega, prav tako pred dobrimi desetimi leti prestavljenega s Fužin, le da ne v Bosno, temveč v Slovenske Konjice: identitete ne odtehtata niti lastna/mamina kancelarija in skener. V teh desetih letih je Dejana ovilo že deset slojev Slovenskih Konjic in zadnja stvar, ki jo rabi v Slovenskih Konjicah, sta dva fužinska čefurja. Ker on v Slovenskih Konjicah ni čefur, on je v Slovenskih Konjicah Slovenc. Kot Marku razloži Dejanova sestra Nataša, ki v iskanju lastne identitete sredi Slovenskih Konjic vsako leto postaja bolj čefurka:

»"On je kameleon. Na Fužinah je bil največji Srb, v Konjicah pa  največji Slovenc. Še s trdim č se podpisuje."

"A me ti zajebavaš?"

"On sploh ni svoj človk. On je vedno tist, kar so drugi."

Prekleta pizda Mirtićevska. A tri prsta so se mu sama dizala, kot nedojebanemu klincu kurac.

Samo, kdo sem jaz, da se čudim. Jaz sem pa vedno tisto, kar niso drugi. Čefur tukaj, Srbin tam. Enkrat Janez, drugič četnik, tretjič jebač tuđih rib. V bistvu jaz tudi nisem svoj človk. Ker tudi meni ni čisto jasno, kdo je Marko Đorđić. Jaz samo vem, da sem jaz ta Marko Đorđić.«

Če se zdi, da bistva Dejana Mirtića/Mirtiča sploh ni, se bistvo Marka Đorđića Đorđiću, Vojnoviću in bralcu vseskozi izmika; hkrati pa Marko Đorđić ostaja vseskozi konsistenten on sam, eden in edini Marko Đorđić. In v slogu tricksterjev, večnih drugih iz ljudskih zgodb in pop-kulture, Marko Đorđić ostaja tudi nosilec komičnega. Čeprav Vojnović odpira nekatere najtežje družbenopolitične teme našega dela Evrope in jih prepleta z deziluzioniranim svetom Marka Đorđiča, komičnih elementov v romanu ne manjka. V primerjavi s Čefurji raus je manj situacijske komike, več pa grenkega črnega humorja, a humor je bolj kot ne vseskozi prisoten, hkrati pa bistveno povezan z jezikom.

Tako kot je vse v romanu Đorđić se vrača povezano z jezikom, na jeziku vse stoji in pade. Pa ne zato, ker bi bil roman tako enoplasten, temveč zato, ker je jezik tako kompleksen. S Čefurji raus je Vojnović pripeljal fužinščino v literaturo. V Đorđić se vrača je fužinščina še vedno prisotna, a se hkrati prepleta z drugačnimi mešanicami jezikov. Jezik je pogosto še bolj oddaljen od knjižne slovenščine, branje pa posledično za bralca vajenega (predvsem) knjižne slovenščine nekoliko težje teče. A taka izbira besedišča je glede na kontekst vračanja vsekakor smiselna. Đorđić je deset let preživel v Bosni, njegov jezik in jezik romana sta tako manj doma zgolj na Fužinah, zgolj v Ljubljani. Izbira besedišča pa ni povezana samo z geografskimi in političnimi prostori ter njihovim prepletanjem. Jezik je nosilec pomenov na več ravneh. Ker ni vseeno, ali se razlogu za hospitalizacijo reče tumor ali čir, eno te ubije, drugo pa ...:

»"Treba zbog jednog čira da se digne cijela Bosna!"

"Samo sam Marku rekla."

"Nemoj, molim te, znam te ja dobro. Sad će me pola Bijeljine zvat da se oprosti od mene. Znaš ih dobro kakvi so. Jedva čekaju da imajo zašta da se nasekiraju. Obični čir njih može nasekirat ko ... ko ...  stoletna poplava."

Stoletna poplava? Resno? Nema ti tega v Bosni, Radovane.

"Tumor je."

Ne predaje se Ranka. Igra ona podaljške.

"Čir!"

"Tumo ..."

"Čiiiiiiir!"

Ranka se končno ustavila. Radovan je zatulil, da je še njej postalo jasno, da je njegovemu tumorju ime Čir. Novi član naše srečne familije. Tumor Čiro. To je še bolje, kot če bi imeli džukca. Ni ga treba šetat pa ne piša po kavču. Samo včasih zalaja.«

Vojnoviću uspeva z jezikom nanašati različne nianse na junake, ki jih riše pred nami, na svet, v katerega jih postavlja, na razdalje in bližine med njimi, z njim vpeljuje v zgodbo humor in mu daje ostrino.

Roman Đorđić se vrača bi lahko, še posebej če ga spnemo z romanom Čefurji raus, brali kot razvojni roman  ̶  Marko Đorđić je odrasel pred našimi očmi. A se pravzaprav, pa čeprav se vseskozi tako ali drugače premika, se seli in vrača, ni nikamor premaknil. Ker, a bi se sploh lahko? 

Evropsko prvenstvo v košarki leta 2017, ki ga Marko spremlja med svojo vrnitvijo v Slovenijo, kaže, da bi se morda lahko premaknil:

»"Ti bi trebo igrat u ovoj ekipi. Umjesto onog Prepeliča. Ti, Dragić i mali Dončić gore, a dole nek crnci i Slovenci skaču. Mogo bi vam ja bit trener."«

Tudi Aco, Adi in Dejan so se premaknili, eden v zapor, drugi na heroin, tretji v Slovenske Konjice. Marko Đorđić pa je bil in se vrača kot pač ta Marko Đorđić.

Po Čefurjih raus in letih, ki so minila od njegove izdaje, je to pravzaprav edini možni Marko Đorđić, ki se je lahko vrnil. Goranu Vojnoviću je, kar še zdaleč ni samoumevno, dejansko uspelo vrniti Marka Đorđića.  Pa čeprav se ni vrnil s kresnikom.