Leteči ljudje

Zbirka Leteči ljudje je kratkoprozni prvenec arhitektke in publicistke Ajde Bračič. Vsebuje dvajset zgodb, med katerimi bi nekatere lahko označili kot kratke kratke zgodbe, nekaj pa jih lahko pravzaprav beremo tudi kot pesmi v prozi (npr. Leteči ljudje, Akvarij, Tri zgodbe o odnehanju). Za besedila je značilno nenehno prehajanje – med svetovi, življenjem in smrtjo, nebom in Zemljo, resničnostjo in domišljijo. Protagoniste zaznamujejo neizpolnjene želje, ki se niso uresničile zaradi zunanjih okoliščin ali – še pogosteje – zaradi njihove pasivnosti. A vendarle junaki ne kar tako obupajo, trudijo se poleteti, pri tem seveda tu in tam tudi padejo, pristanek pa je marsikdaj vse prej kot mehak. V zgodbah dobijo glas obstranci oziroma tisti, ki so običajno skriti pred našimi očmi (brezdomci, starejši, mrtvi). Izseki iz njihovih življenj so brez začetka in konca, bralec je vržen v dogajanje, slednje ves čas preskakuje med časi, kraji, osebami oziroma pripovedovalci, in se razkriva postopoma. Avtorica se ves čas poigrava, uporablja zelo različne slogovne prijeme, poetičen, ritmičen jezik in slikovite, žive podobe in metafore. Skupni imenovalec vseh zgodb je preizpraševanje o tem, ali in kako bi lahko živeli drugačno življenje od tistega, ki ga živimo.