| Žanr | drama |
| Narodnost | avstrijska literatura |
| Kraj in leto izida | Celovec, 2021 |
| Založba | Mohorjeva |
| Zbirka |
Austriaca: sodobna avstrijska književnost |
| Prevod |
Štefan Vevar |
Več kot eno leto ne moremo v gledališče. Ne zares. Splet ga ne more nadomestiti. Zgreši bistvo gledališča, živ stik med ustvarjalci in publiko. Privoščimo si ga malo drugače. Branje novega prevoda Petra Handkeja nam je naredilo res lepo sobotno dopoldne. Na sprednjem zavihku knjige piše: “Lirično besedilo je nekakšna bralna drama (Lesedrama). Kot tako je bilo v Sloveniji uprizorjeno v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu (sezona 2017/18) in doživelo velik uspeh.” Spremljamo dialog med moškim in žensko, ki v poznem poletju sedita na mirnem, cvetočem vrtu. Vse do konca sta bolj slutnja kot resničnost. Sproščena sta, sprašujeta in poslušata drug drugega. Letimo na krilih spominov izkušene ženske in izkušenega moškega. Nista zadržana. Skušata biti odkrita, poštena in iskrena. Prefinjeno nam odstirata razmerja med moškimi in ženskami in druge teme, ki se jim ne moremo izogniti. Izpeljane so elegantno, tankočutno, mojstrsko. Ljubezen je tako lepa, lahkotna, pogosteje težka, nerazložljiva in kompleksna podlaga, ki vrti ta svet. Vdor resničnosti zaključi njuno intimno soočanje. Ostane nam prijeten priokus, da smo bili deležni nečesa dobrega. Dodaten užitek nudi briljanten jezik.
Objavljeno: 28.04.2021 22:13:03
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:00
ŽENSKA
Niti besedice tu o skrbeh, prosim, Prosim, nič žalosti, nič grenkobe.
Mirno mu vrže jabolko, on pa ga … ujame? … ali pa mu uide na tla? Vse glasnejši hrup zunanjega sveta: kriki, strel z orožjem, ritmično trobljenje, vse v daljavi, a hkrati resnično.
MOŠKI
Takšnega ritma si pa nisva zamislila. Pred minuto še brenčanje čebel. In zdaj ose. In zdaj sršeni, ki jih je prineslo iz Azije ali od koder koli že. ubijalci čebel.
ŽENSKA
Moram ti povedati, da sem ti hvaležna za vprašanja, ki mi jih nisi postavil.
MOŠKI
In glej, za delček – drobček – sekunde senca velikanskega ptiča. Ali pa je bilo letalo, neslišno letalo? Kakor da bi pomežiknilo sonce.
Nekaj trenutkov cmerjenje, nepretrgano, ušesa parajoče cmerjenje otroka, ječanje kot pred krikom iz smrtne stiske. Krik smrtne groze. Nekaj sekund vreščanje dveh mačk ali ravsanje psov ali/in kakšnih drugih na življenje in smrt spopadajočih se živali.
ŽENSKA
Vsako bitje išče drugo, celo enoceličar.
MOŠKI
Čudno, da si kar naenkrat ves čas grizem ustnice, kot sicer samo v najtrši zimi. In tam zgoraj, vidiš, že letijo na jug jesenske divje gosi.
ŽENSKA
Njihov V kot znamenje, resnično znamenje zmage. In glej tamle, kako se v vijugah obletavata dva metulja: V zračni spirali pripadnosti!
Iz ust se ji izvije veriga krikov, potem se zasmeje: Tako v ekstazi vpije brezsrčna krokarica.
MOŠKI
In kar tam zavija in javka, je pes, prepuščen carreteri, cesti. Že na začetku izgubimo, kar ljubimo, in za vedno, tudi če tistega ne izgubimo.
(str. 79-81)
in nato