| Žanr | biografski roman, lirski roman, življenjepis / biografija |
| Narodnost | kanadska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Prevod |
Saša Jerele |
| Ključne besede | Pesnice, pesništvo, Ustvarjalnost |
Kanadska večkrat nagrajevana pisateljica Dominique Fortier je za svoje delo prejela številne nagrade, za pričujoč roman tudi Renaudotovo. V njem poleg nekaterim vmesnim postajam svojega življenja, ki se osredotočajo na vprašanje, kje oz. kaj je tisto, kar nam predstavlja dom in predvsem kako ga za-čutimo in se v njem po-čutimo, v prvi vrsti sledimo romansirani biografiji tenkočutne angleške pesnice Emily Dickinson, ki je najzgodnejša otroška leta in odraslost preživela na posestvu Homestead in se je počasi, a dosledno vse bolj umikala v osamo, v samoto in tišino, ki so ji edine omogočale, ‘da se je spustila v osrčje stvari globoko v sebi’, in jo edine (poleg njene sestre Lavinie) varovale pred raztelešenostjo zunanjega sveta, pregrobega za rahločutno opno pesničine intime, varujočo njena še subtilnejša občutja, razpeta na meji med svetom, pesmijo in neizrekljivim. Nadvse krhek, nadvse nežen, nadvse poetično izpisan roman, v katerem avtorica premišljuje tudi o naravi pesniškega (ali nasploh literarnega) ustvarjanja, poln tišine, poln lepote.
Objavljeno: 20.12.2022 10:18:59
Zadnja sprememba: 16.05.2024 10:54:56
O Emily pripovedujejo, da je sprva vse redkeje zahajala v vas, nakar se je omejila na vrt, še pozneje ni več zapuščala hiše, nič več ni prihajala dol iz gornjega nadstropja, nazadnje pa se je udomila v svoji spalnici in je iz nje stopala samo, kadar je bilo res nujno. Ampak v resnici je že dolgo prebivala na še manjšem prostoru: koščku papirja, velikem za človeško dlan.
Tega doma ji nihče ne bi mogel vzeti.
Dovolj je, da na papir odloži nekaj stavkov, včasih par besedic, pa ji odleže, za trenutek je odrešena brezimne in brezciljne notranje nuje, ki jo požira. Nečemu je prizaneseno. Kaj natanko je ta strašna nesreča, iz katere poskuša rešiti peščico verzov, ali je to pozabam smrt, ognjeni pekel sveta, tega niti sama ne bi znala povedati.
(str. 107)
