Kje si, Nora Glass —
Žanr | kriminalni roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Izola, 2020 |
Založba | Meander |
Ključne besede | Beg, Družinske skrivnosti, Identiteta, Odrasli, Zamenjave, Ženske |
Žanr | kriminalni roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Izola, 2020 |
Založba | Meander |
Ključne besede | Beg, Družinske skrivnosti, Identiteta, Odrasli, Zamenjave, Ženske |
Zgodba o Nori Glass. Mladost je norost in mlada Nora se vplete v nesrečo, v kateri umreta dva mlada človeka. Pri tem nima nič, je bila a zraven. Nihče ne stoji za njo, nihče ne pove, da ni ničesar kriva. Mladenič, ki je kriv za nesrečo, zanjo ne odgovarja, ampak skupaj z očetom in bratom za nesrečo okrivi Noro. Za njo se zaradi osebnih okoliščin ne postavi niti njena mama. Nora odide, še preden bi morala odgovarjati za nesrečo. Verjetno bi šla v zapor. Zato je deset let na begu, deset let spreminja svojo identiteto in medtem, ko življenje teče dalje, res postane morilka. Sprašuje se o krivdi, o tem, kaj človeka pravzaprav privede do tega, da koga ubije. Tanka je meja me tem, da vemo, kaj je prav in narobe in med tem, kaj dejansko naredimo, ko je ogroženo naše življenje. Znamo v trenutku, ko se borimo za življenje presoditi, kaj je prav in kaj je narobe? Smo kljub temu, da smo koga umorili lahko dobra oseba? Včasih bi potrebovali samo koga, ki bi nam pomagal, ki bi nam vlil vsaj malo upanja v boljšo prihodnost in ki bi se odločil, da bo pomagal nam in ne komu drugemu. Samo malo pomoči, pa bi se življenje obrnilo popolnoma drugače. V tem primeru rečemo, ne malo pomoči, ampak resnice. Nora konča svoj beg po desetih letih, ko se vrne nazaj v svoje rodno mesto in ko se razjasnijo resnične okoliščine nesreče. Blue, prijateljica, ki jo Nora spozna na begu in ima tudi sama za seboj težko življenjsko zgodbo, ji pomaga. Edina. Kdo nam v življenju pravzaprav pomaga? Imamo sploh koga, ki bi nas bil pripravljen ščititi in stati za nami? Nas vsi poznajo samo takrat, ko imajo od nas koristi, sicer pa jih v resnici ne zanima, kako smo in kaj se z nami dogaja? Žalostna vprašanja. Ampak žal se v življenju res borimo sami proti vsem, z malo upanja na zmago. In včasih si res mislimo, da je vse zaman. Je res vse zaman ali se kljub vsemu splača živeti?
Objavljeno: 02.04.2021 14:53:42
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:54
“Zjutraj, na dan pogreba moje mame, sem se odločila, da prebarvam lase nazaj v rjave. Počasi sem se naveličala vzbujanja pozornosti s svojimi pobeljenimi lasmi z razcepljenimi konicami. Ko sem izprala barvo in posušila lase, sem bila vsaj na zunaj približno normalna. Iz omare sem vzela staro obleko za pogreb. Prevelika mi je bila. Bila je ista preprosta črna obleka, ki sem jo nosila na pogrebu babice Hazel. Takrat smo šli za pogrebom le trije ljudje. Moja mama je pritegnila večjo množico – morda pa so prišli prav zaradi njene razvpite hčere. Videti je bilo, kot bi se polovica mesta natlačila v mrtvašnico Bronson & Sons, da bi vsaj od daleč videli pokvarjenko Noro Glass. Obred je bil z zaprto krsto, torej ni bilo kam gledati, razen vame. Ko je Edie prišla skozi vrata, sem odmaknila pogled. Previdno se mi je približala, kot bi bila potepuški pes. Potem me je objela. Ne prav tesno, kot je pravi objem, ampak obotavljajoče, kot bi človek objel starega slabotnega sorodnika.” (str. 328)