David Albahari (1948) je eno največjih literarnih imen nekdanjega jugoslovanskega prostora, vileniški nagrajenec leta 2012, pisatelj, judovskega rodu, živeč v Kanadi in pišoč v srbščini. V njegovem bogatem proznem opusu ima posebno mesto ravno kratka zgodba, ki ji je – po besedah sestavljavca pričujočega izbora Aleša Debeljaka – v osemdesetih letih določil nove standarde. Albaharijeve kratke pripovedi nas ne razvajajo s suverenim in vase prepričanim pripovedovalcem, vse prej kot to! Zgodbe se sproti sestavljajo in pogosto v isti sapi tudi razdirajo: »Ta svet je hudičevo spolzek, pravi, in če ostaneš brez opore, kdo ve, kje boš končal.« Natanko v tej maniri nas pripovedovalec pogosto pusti nekje na pol poti, v nedorečenosti in negotovosti, od nas domala terja aktivno dopolnjevanje, premišljevanje o jeziku, dogajanju, likih, času in prostoru, (literarni) resničnosti in resnici … Literarna veda je za take postopke skovala termin metafikcija, torej pisanje o pisanju; pisanje, ki se sproti reflektira in nenehno dvomi o zmožnosti izpovedati resničnost, pravzaprav dvomi celo o resničnosti sami. Tako se bomo ob knjigi s pripovedovalcem vred večkrat vprašali, ali smo obtičali v prispodobi, resničnosti ali vešče zasnovani pripovedi. A hkrati tudi na novo premislili, doživeli temeljna vprašanja o smrti, ljubezni, (intimnih) odnosih, smislu, lepoti, samoti, domu, spominu, legendah, sanjah, zgodovini … Zgodbe pisatelj predaja docela v naše roke, da jih z lastno življenjsko izkušnjo, intuicijo, intelektom zaokrožimo, osmislimo ali pa le vzdržimo v vmesnem prostoru nevednosti, izgubljenosti … Mojstrsko in neizčrpno!
Objavljeno: 23.03.2021 22:03:39
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:53